Vrednote, harmonije, mavrica
Zdravje posameznika, podjetja, občine ali države pomeni harmonijo različnih elementov, procesov, stanj, razmerij in odnosov. Antagonizmov naj bilo toliko, da povzročajo neko ustvarjalno napetost, tonus in potenco. Če te ni, je ali anarhija ali pretirana, pogosto destruktivni boj, lahko pa tudi prevelika entropija, ki pomeni razpad sistema.Nedavno sem se peljal z vlakom na vsakodnevni relaciji in ob običajni uri, pa me je nekdanji sošolec, ki ga nisem videl (če se malo pošalim) že od konca prve svetovne vojne, iz ene od sosednjih občin povprašal o zdravju jeseniškega občinskega tkiva, o tem, kaj ga skupaj drži, kaj napaja in kaj oživčuje. Beseda je dala besedo, kot je to v navadi v sleherni komunikaciji. Domneval je, da nam gre dobro, ker se nič slabega ne sliši, pri njih pa, da se občinarji stalno prepirajo. On v Lescah izstopi in v nadaljnjih petnajst minutah razmišljam v dramatičnem sedanjiku in zaključim, da ima prav, in da se prepirajo pravzaprav v vseh okoliških občinah, pri nas pa niti ne? Pa ne, da se v vsem in vedno strinjamo. Se pa stvari, ki bodo koristile občanom, običajno uskladijo in optimizirajo, če že ne »na prvo žogo« pa kmalu z »levim ali desnim volejem«.
Zakaj? Latinci so bili mnenja »humani nihil a me alienum puto« (nič človeškega mi ni tuje). Torej po tej plati Jeseničani ne moremo biti boljši. Le kaj je potem tisti agens, ki ohranja kri hladnejšo in sodno dvorano redkeje obiskano? Do doma se vzroka nisem domislil. Ker pa je bil Mesec mlad in noč jasna, sem nekoliko dlje bedel in končno uganil pravo.
Stari latinci so bili “kampeljci” v jedrnati kratki misli in domislili so si tudi “omnia mea mecum porto” (Vse svoje nosim s seboj.) No in na Jesenicah nas je takih, ki vse svoje nosimo s seboj, večina. Ne sicer, da bi bili reveži tako na materialu, kot še zlasti ne na umu. Zemlja in njeno lastništvo je tista “veriga”, ki je bila nam, Jeseničanom, redkeje in v manjših izmerah pripeta, najsi bo v starejših proletarskih kot tudi v današnjih demokratičnih turbo-šoping časih. Prebivalci sosednjih občin so v dosti večji meri kmetje in zemljiški posestniki, in ker zemlje seveda ni mogoče nositi ali peljati s seboj, ljudi priklenja nase, jim veča apetite in tudi povzroča bistveno več prepirov in trajnih zamer kakor pri ljudeh, ki imajo le premično lastnino in tisto (predvsem znanje), ki je priročno kar v glavi.
Od rojstva slepemu človeku je nemogoče dopovedati, kaj je na primer rdeča, zelena, modra ali rumena barva. Od rojstva gluhemu se nikakor ne da predstaviti recimo tona A, B, C, E-mola ali katerega koli pač. Člani ene od političnih opcij, ki jih pesti koalicija, zadnje tedne zvenijo nekoliko molovsko. So pa vse samo vibracije različnih frekvenc. Barve so vibracije svetlobe, zvok so vibracije zraka. In kaj so vitamini z istimi črkami kot omenjeni toni? Na podatomskem in atomskem nivoju ravno tako samo vibracije, le da so pri sobni temperaturi trdne, vsaj zdi se tako. Vibracije kvarkov v protonih in tako dalje.
Iz povedanega sledi kratek zaključek. Če naj bo tkivo posameznika ali občine, v katero je ugnezdeno, zdravo, je dobro, da na primer rdeča barva kot ton A, oziroma A vitamin, modro-rumena kot ton B ali B-kompleks, zelena kot ton C ali vitamin C in še E-mol (vitamin) za lajšanje starostnih težav sestavljajo mavrico. Zastave naj vihrajo v vzgonskem vetru levo in desno. Nikakor pa ni v prid občini, če se zavozlajo in že ob jasnem dnevu visijo kot mokre krpe na dežju. To pa se rado zgodi v okoljih, kjer je mnogo ljudi v prenesenem pomenu od rojstva slepih, gluhih ali pa kar oboje.
Marjan Čufer