Orel samotar
Ko se duša moja
spustila spet bo na zemljó,
v sebi tiho hrepenim,
da med vršaci na polici skalni,
se kot orel izvalim.
Ko razprla bi široka krila,
počasi zaplavala nad meni znano pokrajino,
visoko nad njo uživala
v družbi samote vse njene krasote.
Jadrala bi nad belimi vrhovi,
obžarjenimi z jutranjim soncem,
opazovala med skalami gosto ruševje,
ki obrašča zelene pašnike,
sredi njih pa koče planšarske.
Če želja se bo izpolnila,
vse poti, katere nekoč sem z užitkom prehodila,
z višav svežega gorskega zraka
občudovala bom od zore do mraka.
Alenka Trampuš