Orel samotar

Ko se duša moja

spustila spet bo na zemljó,

v sebi tiho hrepenim,

da med vršaci na polici skalni,

se kot orel izvalim.

Ko razprla bi široka krila,

počasi zaplavala nad meni znano pokrajino,

visoko nad njo uživala

v družbi samote vse njene krasote.

Jadrala bi nad belimi vrhovi,

obžarjenimi z jutranjim soncem,

opazovala med skalami gosto ruševje,

ki obrašča zelene pašnike,

sredi njih pa koče planšarske.

Če želja se bo izpolnila,

vse poti, katere nekoč sem z užitkom prehodila,

z višav svežega gorskega zraka

občudovala bom od zore do mraka.

Alenka Trampuš