Seaway začenja novo smer

V Seawayu bratov Jakopin so se odločili za serijsko proizvodnjo barke na hibridni pogon Greenline 33, ki je bila razglašena za evropsko barko leta 2010. V Tržiču v Italiji pa so odprli ladjedelnico, v katero so vložili 23 milijonov evrov.

Zgoša pri Begunjah – Kot že vrsto let iz Düsseldorfa, kjer je konec januarja tradicionalni največji evropski navtični sejem, so tudi letos prišle razveseljive novice, ki so lahko v ponos vsej Sloveniji. K dosedanjim kar tridesetim naslovom evropske barke leta je družba Seaway bratov Jakopin letos dobila še 31. naslov, tokrat za barko, ki pomeni povsem novo smer v navtični industriji. Pa ne le projekt, za serijsko izdelavo so se odločili na Zgoši. O tem smo se pogovarjali s Japcem Jakopinom.

Lani ste nam ob tem času dejali, da se je navtična industrija, ki proizvaja dobrine za nadstandard, znašla sredi hude krize, ki je mnoge našla nepripravljene. Kako se ta kriza v vaši panogi razvija?

»Po enem letu gledamo na dogodke bolj zrelo. Menimo, da ne gre za običajno krizo, ko je pač treba le počakati, da najhuje mine. Gre za spremembo kulture na številnih področjih: socialnem, okoljskem, kulturnem; spreminja se način potrošništva, spreminja se miselnost ljudi, spreminjajo se potrebe ljudi. V navtiki se je prodaja med letoma 2008 in 2009 prepolovila, letos pričakujemo, da bo ostala na tej ravni ali celo morda še malo upadla. Prepričani smo, da moramo razumeti novo miselnost, pripraviti izdelke, ki jih bodo ljudje pripravljeni kupiti. Zagotovo bo to nekaj veliko bolj racionalnega, saj je denar postal zopet več vreden. Potem ko je počil balon ustvarjanja virtualnega denarja, bodo ljudje premislili, kaj resnično potrebujejo. Manj bo nakupov za prestiž.«

Plod takšnih razmišljanj je zagotovo vaš projekt Greenline, barka na hibridni pogon, ki je bila pred nedavnim razglašena za evropsko barko leta 2010. Kdaj ste se lotili tega projekta?

»Še do nedavnega je veljalo prepričanje, da so pogonska goriva na razpolago v neomejenih količinah in da izpusti plinov niso problem. Novembra 2007 smo že bili prepričani, da je treba kreniti v drugo smer. V Evropi so se začeli dogovori o omejevanju izpustov ter nadomeščanju z energijo iz obnovljivih virov. Začeli smo razmišljati in iskati rešitve za energetsko učinkovito barko, ki bo s hibridnim pogonom čim bolj prijazna okolju, hkrati pa ponudila uporabniku vso potrebno udobje. Treba je bilo na novo oblikovati energetsko varčen trup barke in poiskati primerno hibridno, tudi fotovoltaično tehnologijo za čim bolj racionalen pogon. Vse to pa za relativno dostopno ceno.«

Lani ste na največjem evropskem navtičnem sejmu v Düsseldorfu predstavili zasnovo in notranjost barke Greenline 33 Hybrid in vzbudili veliko zanimanja. Na letošnjem sejmu ste že predstavili barko kot celoto in dobili prej omenjeni naslov. Kako kaže povpraševanje?

»Mi smo že lani septembra sicer na še bolj prototipni način izdelali šest bark Greenline in jih predstavili po Evropi, da so jih lahko začeli preizkušati. Z novim letom se je začela serijska proizvodnja in prvi dve serijski barki smo predstavili v Düsseldorfu. Odzivi so po Evropi, tudi v medijih, izjemno pozitivni.«

Lani ste nam dejali, da so v Evropi le trije izdelovalci plovil sposobni zastaviti serijo najmanj dvesto bark na leto, kar naj bi bila meja rentabilnosti. Kako ste torej zastavili serijsko proizvodnjo?

»Serijske proizvodnje Greenline smo se lotili sami ob zavedanju, da bomo letos omejeni z našo produkcijsko zmogljivostjo, ki je manjša od potreb na trgu. To si lahko privoščimo, ker nimamo konkurence. Letos načrtujemo izdelati, tu na Zgoši, okoli 140 bark, saj smo izdelavo jadrnic Shipman in jaht Skagen preselili v novo ladjedelnico v Tržič. Imamo naročil za devetdeset bark, ki jih želimo izdelati do poletja, za prihodnjo sezono pa mislimo, da bo na trgu prostora za okrog štiristo bark Greeline 33. Zanimanje je res veliko, letos smo predstavili barko le na najpomembnejših trgih: v skandinavskih državah, Beneluksu, Nemčiji, Avstriji, Švici. Veliko zanimanja je tudi v Ameriki, kjer pa si še ne upamo nastopiti.«

Seaway je bolj kot izdelovalec plovil znan kot svetovno uveljavljeni navtični studio, torej projektant plovil, ki jih izdelujejo drugi. Ne nazadnje ste v Düsseldorfu že lani dobili 30. naslov evropske barke leta …

»Na vsakem sejmu je predstavljenih od petdeset do šestdeset bark, izdelanih po naših načrtih. Novost je morda ta, da od marca 2008 v veliki meri delamo za grupo Beneteau, največjega izdelovalca plovil na svetu, prej smo bili bolj vezani na Bavario. Beneteau, ki ima celo vrsto uveljavljenih blagovnih znamk, nam zagotavlja resnično veliko razvojnega dela.

Z Greenlineom smo odprli prostor nove navtične filozofije in vrstijo se vprašanja ladjedelcev, ki bi radi tovrstne produkte. Zato si v Seawayu želimo razviti vodilni center znanja za hibridna plovila.«

Po dveh letih priprav ste pred dnevi tudi uradno odprli svoj novi obrat – ladjedelnico v italijanskem Tržiču. Slišati je bilo očitke, da se selite v Italijo.

»Nikakor ne gre za selitev, pač pa dopolnitev naših kapacitet. Sedež Seawaya ostaja na Zgoši, tu ostajata ves razvoj in izdelava brak v obsegu, ki ga prostor dopušča. V Tržiču smo postavili ladjedelnico ob morju, ki ima svojo marino tudi za barke do petdeset metrov dolžine, ki so prevelike za transport po cesti. Rad bi poudaril, da gre za slovensko obalo, saj so bila zemljišča ob morju med Gradežem in Miljami od sedmega stoletja v lasti Slovencev. V Sloveniji pač ni industrijske obale, v primerjavi s Hrvaško pa smo v Tržiču bliže in infrastrukturno bolje opremljeni. Nismo v tujem kulturnem prostoru in smo v krajih, kjer je ladjedelstvo doma.«

Nova ladjedelnica je stala 23 milijonov evrov. Ste pri tem dobili kaj pomoči države za čezmejne projekte?

»Ne. Pri kreditiranju nam je s subvencioniranjem obrestne mere pomagala dežela Furlanija Julijska krajina, za katero je znano, da se izjemno hitro in uspešno razvija. So izjemno učinkoviti – gradbeno dovoljenje smo dobili v treh mesecih: prizadevajo si, da bomo čim prej začeli zaposlovati, delati in plačevati davke. Začeli smo s 75 zaposlenimi, v dveh letih pričakujemo, da bomo to število povečali na okoli dvesto.«

Že lani ste omenili, da razmišljate tudi o izdelavi kril za vetrne elektrarne, kar je po dimenzijah prav tako izdelek, ki ga ni mogoče prevažati po cesti. Kako daleč ste pri tem?

»Mislim, da smo že zelo blizu dogovora za izdelavo teh kril, pri čemer je treba vedeti, da posegamo na v mnogih pogledih izredno zahteven energetski trg, ki ga obvladuje nekaj velikanskih korporacij. Ne želimo pa nastopati kot njihov kooperant, saj to pomeni skoraj suženjski, močno podrejen položaj. Z nekaj srednje velikimi podjetji iz Skandinavije na enakopravnih odnosih snujemo projekt vetrne elektrarne, ki bo z našim razvojnim delom boljša in jo bomo prodajali pod lastno blagovno znamko.«

Nova ladjedelnica, postavljanje serijske proizvodnje hibridnih plovil, širitev razvojnega dela in poseganje na novo področje vetrnih kril zahteva velika vlaganja. Kako to zmorete?

»Prav zahtevna vlaganja omejujejo naš razvoj, saj se banke v teh kriznih časih pri podpori razvoju bojijo tveganj in so zelo konservativne. Kljub deklaracijam časi, v katerih je potreben pogum za razvoj, pogum za spremembe temu v smislu podpore niso naklonjeni. Pred nami so težavni, a zanimivi časi.«