Dokler bom živ, bom migal

Zgodba o Ivanu, ki ni dovolil, da bi ga živega zakopali (1)

Ivan sodi med tiste upokojence, ki se lahko »pohvalijo«, da so jih zapustili vsi, ki tega ne bi smeli storiti. Najprej mu je umrla žena, ampak nanjo se ne »jezi«, ker je bila hudo bolna, pa tega ni nihče vedel, in je bila zanjo smrt rešitev. Zameri ji le to, da je celo življenje vzbujala videz, da je zdrava.

Imela je pod komando celo družino, tudi njega, potem pa se nekega lepega dne uleže in čez pol ure enostavno odide. Meni nič, tebi nič. Vrsto let je žaloval in se spraševal, le zakaj se je tistim tam zgoraj tako zameril, da so ga na stara leta postavili pred hudo preizkušnjo.

»Vsi smo bili odvisni od Angelce. Ona je znala vse. Pojma nisem imel, kdaj in kako, toda shrambo je imela zmeraj polno različne vložene zelenjave in sadja, v omari je bil vsaj trikrat na teden sveže pečen kruh, zraven vsega gospodinjstva pa je še pletla in skrbela za vrt, aktivno delovala pri Rdečem križu in ni ga bilo upokojenskega izleta, da je ne bi bilo zraven. Meni ni bilo potrebno s prstom migniti. Kar mi je naročila, to sem naredil, in potem sem bil srečen, če me je pustila pri miru,« se spominja Ivan, medtem ko mi kaže fotografije, s katerih zre vame nasmejana, malo bolj polna ženska, ki vsakič drži v naročju kakšnega od vnukov.

Izgubljeno pa so se počutili tudi vsi štirje otroci (hčerke). Bile so navajene, da so prihajale domov samo »iskat« tisto, kar so potrebovale. Ko so dodobra spraznile shrambo in klet, se jim je zdelo, da se je dom brez mame spremenil v »nekoristno hišo« in tako je naneslo, da so se obiski začeli vedno bolj redčiti, dokler se ni zgodilo, da jih tudi ob božiču ni bilo več blizu.

»Navajen sem bil, da z ženo nisva nikoli bila sama,« pripoveduje Ivan, ki se je težko sprijaznil s samoto.

»Če niso bile na obisku njene prijateljice, sva varovala vnuke, če teh ni bilo, pa je prišla kakšna od hčera, ki je imela doma probleme, da se je potožila ženi, ki je zmeraj našla pravi nasvet. Jaz pa sem bil, očitno, zmeraj povsem nekoristen. Danes vidim, ker sem ves čas sam, da nikoli ni nihče prihajal zaradi mene. Zmeraj zaradi žene. V dolgih urah, ko se mi ni zdelo vredno gledati niti televizije, sem začel razmišljati, kaj sem storil narobe, da sem se vsem zdel popolnoma nepomemben,« doda in glas se mu je za spoznanje zatresel. Toda obrnil se je stran, da ga nisem mogla videti v oči.

V stiski je sklenil, da se bo pridružil društvu upokojencev.

»Že prvi izlet, ki sem se ga udeležil, je bil polomija. Na avtobusu nas je bilo le peščica moških, ostale so bile ženske, ki so žlobudrale in žlobudrale brez konca in kraja. Tega na neki način nisem bil vajen, saj sem domala celo življenje živel ob ženski, ki se je pogovarjala … Izlet je bil zame muka in komaj sem čakal, da pridem domov, v tišino stanovanja. A ko sem bil doma, sem bil spet nesrečen, kajti tišina me je ubijala, da me bolj ni mogla.«

Potem je nekoč, povsem po nerodnosti, grdo padel in si poškodoval kolk. Ker kot zakleto ni imel pri sebi mobitela, da bi poklical na pomoč, je moral vse do naslednjega dne, ko se je mimo pripeljal poštar, preždeti na mrzlih tleh, da se je za povrh še pošteno prehladil, kar ga je stalo še dodatnih treh tednov, ki jih je preležal v bolnišnici.

»To so bili dnevi, ko sem se sam sebi najbolj smilil. Zdelo se mi je, da se mi dogaja velika krivica, kajti počutil sem se popolnoma nebogljen in nemočen. Hčerke so me sicer prišle obiskat, a na hitro, ker se jim je zelo mudilo, le vnuk, ki študira teologijo, se je skoraj vsak dan oglasil pri meni, pa še ta verjetno zato, ker se je počutil podobno osamljenega kot jaz. Ko je nekoč začel z nekimi litanijami, kaj vse bi moral storiti za svoje duhovno boljše počutje, sem še njega nagnal. Naslednjič, ko se je spet prikazal na vratih, mi je obljubil, da me ne bo več prevzgajal, zato sem mu dovolil, da se je usedel kraj mene. No, če sem pošten, je on tudi danes edini, ki pride v vas, a še zmeraj mislim, da zato, ker je en ubog revež, v tisti svoji župniji nima nikogar, ki bi mu lahko zaupal, pa se zato zateka k staremu norcu, kot sem jaz.«

Ker ni bilo nikogar, ki bi med okrevanjem lahko Ivana vzel k sebi, si je dvakrat samoplačniško podaljšal bivanje v toplicah, kjer je ostal celo toliko časa, da je pomlad odnesla zimo in domov se je vrnil šele tedaj, ko so krepko cvetele velikonočnice.

»Saj se boš lahko rihtal sam, kajne ata, me je vprašala ena od hčera in v očeh sem ji videl, da se boji, da bom odkimal in jo prosil, naj bo ona tista, ki bo prihajala in me negovala. Pa tega nisem storil, čeprav sem imel na koncu jezika, da bi jo malo podražil. Vseeno pa si nisem mogel kaj, da ne bi dodal, da sam ne bom, ker kuhati tako ali tako ne znam, da si bom moral kakšno dobiti, ki bo skrbela zame. Na kraj pameti mi ni padlo, da bodo moje besede pri njej in pri ostalih treh hčerkah vzbudile toliko zgražanja. Že takoj v nedeljo so se vse štiri prikazale na vratih, držale so mi pridigo o moji starosti pa o tem, kako so imele rade mamo in kako je ona imela rada mene, jaz pa da želim, pacek nemarni, onečastiti njeno ime s tem, da mislim na druge ženske. Na glavo so mi nakopale še vnuka, ki naj bi me spodbujal k molitvi in ne k pregrešnim mislim, pa ni bilo nič od tega. Ko bi mi vsaj kosilo skuhale, ko so že ropotale, pa še tega niso storile!« (Se nadaljuje)