Zvesti Gorenjskemu glasu

Besedilo: D. K.
Kategorija: Zanimivosti / / 06:00

Tudi Cecilija Dežman in Štefka Zupan imata radi Gorenjski glas. Čeprav sta dobri prijateljici in skoraj sosedi, imata naročen vsaka svoj izvod.

Dobrovoljni prijateljici sta se odločili, da bosta plačilo celoletne naročnine izkoristili za pravi pravcati izlet. Že petnajst čez sedmo uro zjutraj sta v Podhomu pri Zgornjih Gorjah, kjer živita, sedli na vlak in se pripeljali do Kranja. Z železniške postaje sta se kar peš sprehodili do naše stavbe, čeprav razdalja ni kratka. Ko smo skupaj pile kavico, sta prijazno ponudili še medenjake, ki sta jih vzeli s sabo na pot. Povedali sta mi, da se družita, odkar sta poročeni, čeprav mineva že dvajset let, odkar je Cecilijin mož pokojen. Prej so skupaj prijateljevali kot zakonci, zdaj pa Štefka in njen mož Franc Cecilijo rada vzameta kam s sabo. Cecilija, ki je izučena šivilja, ima sina, hčer in pet vnukov. Pravi, da jo premalokrat obiščejo, a razume, da jim njihov tempo življenja ne dopušča drugače. Ker je sama v hiši, se rada zaposli z vrtom in ne premišljuje veliko o boleznih. Štefka ima prav tako sina in hčer ter tri vnuke, ki že študirajo. Sin z družino živi v zgornjem nadstropju hiše, hčerka ima hišo na dvorišču. Štefka je bila zaposlena v Vezeninah na Bledu, a je bila tako kot Cecilija precej let doma, da je skrbela za otroke. Ceciliji je v Gorenjskem glasu najbolj všeč, da ni preveč politike, zdi se ji bolj osebno čtivo. Traja kar celo uro, preden ga prelista. Štefka ga je včasih brala celo več kot mož, odkar pa ji zaradi napačno opravljene operacije pešajo oči, ga ne more več brati. Zato večkrat poprosi moža, da ji kaj prebere na glas. Za hudomušni prijateljici, ki ne moreta druga brez druge, obisk Glasa ni bil zadnja postaja. Kljub ne najboljšemu vremenu sta se odpravili še do mestnega jedra. In zagotovili sta, da prihodnje leto spet prideta.