Rojstvo družabnega plesa

Ples poznajo tudi nekatere živali (npr. čebele), a je v povezavi z ustvarjanjem glasbe značilnost človeške kulture.

Že pri zelo majhnih otrocih opazimo, da zaznavajo ritem, ob katerem se gibajo na drugačen način (npr. s pozibavanjem ob opori). Ples in občutek za ritem sta položena v človeško naravo, kulture pa so ga spravile v okvire, mu določile obliko in naravo gibanja. Glede na vzgibe, iz katerih so zrasle različne skupine plesnega izražanja, lahko plese delimo na ljudske, družabne in umetniške. Ples, ki združuje ljudi z namenom sprostitve in druženja, je razmeroma mlad pojav. Da si bomo lažje predstavljali, od kod izvira pojem družabnega plesa, se bomo kratko sprehodili po njegovi zgodovini.

Plesi iz preteklosti

Ivan Pogorelec piše o pojavu plesa že pri starih ljudstvih, kjer je bil ples del izražanja čustev ob pomembnih življenjskih dogodkih in tesno povezan z duhovnostjo – glasbo in plesom so božanstva na primer prosili za dež. Domovina družabnega plesa, kot ga poznamo danes, je Evropa, drugje pa so plesi ostali ljudski ali se razvili v profesionalne športne in umetniške. Včasih je bil ples strogo ločen glede na družbeni sloj – plemstvo je razvijalo svoje dvorne plese, ki pa so velikokrat ideje črpali iz ljudskih, ki so jih plesali podložniki. Plemstvo je v 12. stoletju razvilo ples na dvoru, ki je bil tesno povezan z viteštvom in trubadurstvom, s katerim so dvorili svojim damam. Prvi ples, pri katerem so se plesalci postavili v sklenjeno vrsto in se prijeli za roke, je bil farandola, pojavil se je tudi ples enega kavalirja z dvema damama, imenovan estampe. V času renesanse, ko je vladalo vzdušje veselja nad lepotami življenja, se je pojavil basse danse, ki so ga plesali z umirjenim korakom, brez poskokov in je postal uvodni ples vseh dvornih plesnih prireditev. V 15. stoletju so bili v modi balli, ki so jih sestavili za vsako prireditev posebej in iz katerih so se v Franciji razvili plesi za profesionalce, imenovani baletti (balet). Leta 1661 so v Franciji ustanovili tudi prvo plesno akademijo, na kateri so razvijali balet, ki se je s tem ločil od družabnih plesov. V tem času je nastal tudi menuet, ki se je med priljubljenimi obdržal več kot sto let. Pri njem se soplesalca nista dotikala, ampak sta plesala drug okrog drugega. Stoletje kasneje so se v plesih prebudili slovanski narodi, nastala je znana poljska poloneza, ki se še danes pojavlja kot odprtje elitnih plesnih prireditev.

Ples na dvorih so spremljala stroga pravila vedenja, ki so izražala vljudnost in dvorjenje. Kavalir se je približal plesalki in se ji v znak prošnje za ples poklonil. Praviloma dama plesalca ni smela zavrniti, v njegovem spremstvu je odšla na plesišče, odplesala ples, nato se ji je plesalec z manjšim poklonom zahvalil in jo pospremil na njeno mesto, kjer je poklon spet ponovil. Z dvorov in salonov se je ples v 19. stoletju preselil v plesne dvorane, na prehodu v 20. stoletje pa so dvorni plesi utonili v pozabo (danes jih tudi v Sloveniji spet oživljajo) in so se razvili sodobni družabni plesi.