Pojmovnik slovenske umetnosti

Dobili smo knjigo, ki nam pomaga prepoznati, razločiti in razumeti, kar se je dogajalo na slovenski likovni sceni po 2. sv. vojni.

Izdala jo je Študentska založba v zbirki Koda (ureja jo Aleš Šteger), njen naslov je Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, podnaslov pa Pojmi, gibanja, skupine, težnje. Gesla pojmovnika je napisalo več avtorjev, uredila ga je Nadja Zgonik. V predgovoru je zapisala: »Pred vami je poskus sistematične strokovne obdelave zgodovine slovenske likovne umetnosti po letu 1945, od moderne do sodobne, napisan v obliki triinšestdesetih gesel. Ta prikazujejo pojme, gibanja, skupine in težnje, ki so se uveljavili in odločilno vplivali na potek naše zgodovine. Želeli smo zajeti vse, kar se je v zadnjih šestdesetih letih najpomembnejšega dogajalo v slovenski likovni umetnosti.«

Si predstavljate, kakšna je slika, ki sodi pod pojem »abstraktnega kolorizma«? »Abstraktni kolorizem opredeljuje nemimetične, torej nefigurativne in nepredmetne slikovne formulacije, v katerih je barva uporabljena kot avtonomno in dominantno sredstvo, ki vse ostale likovne prvine (npr. risbo oziroma črto in obliko) podreja barvni logiki. Tako se v slikarstvu abstraktnega kolorizma barva nikoli ne pojavlja kot predmetna barva, v vlogi opisovanja lastnosti nekega predmeta ali njegove pozicije v dani svetlobni situaciji, ampak nastopa kot čisti likovni znak.« In kdo pri nas tako slika? Najčistejši abstraktni kolorist je Gustav Gnamuš, pod to oznako pa sodijo tudi dela Andreja Jemca (ki sicer prakticira tudi »gestualno slikarstvo«). Naslednje vprašanje: kdo sta (bila) najvidnejša predstavnika »eksistencialistične figuralike«? Gabrijel Stupica (rojen v Dražgošah pred bitko) in Marij Pregelj. Zoran Mušič je med Slovenci najbolj magični, France Mihelič najbolj fantastični umetnik (surrealist), Stane Kregar pooseblja lirično abstrakcijo. So umetniki, ki v svojem delu združujejo vsaj dve od velikih »gibanj«: Emerik Bernard se odlikuje v Novi podobi in oblikovanem platnu, Janez Bernik pa v eksistencialni figuraliki in informelu …

Imenovani (in še kdo) tvorijo elito slovenskega slikarstva v zadevnem obdobju. Podobno razčlenitev in strnitev bi lahko po Pojmovniku naredili za kiparstvo, fotografijo, ilustracijo, scenografijo, strip, video in druge likovne discipline. Ob elitni smo imeli pri nas v istem obdobju tudi »naivno umetnost«, njen najbolj prepoznavni kraj pa so bile Žiri, »slovenske Hlebine«. »Naivni umetniki ustvarjajo, ne da bi poznali zakone likovne skladnje, proporce, perspektivo, in druge likovne zakonitosti, ter so v tem sproščeno nevezani, številni pa celo zagotavljajo, da je njihova neizobraženost pogoj za stik z elementarno, izvorno ustvarjalnostjo. Poetičnost dodaja slikam tudi avtorsko prepoznaven izbor barv, bodisi uporaba zgolj pastelnih tonov ali temačen, 'zemeljski' kolorit ter idealiziranje, predvsem v slikanju kmečke idile, v kiparstvu pa pretežna uporaba tehnike rezbarjenja v les.« Kot najbolj vidne predstavnike »naive« med Žirovci Pojmovnik imenuje Jožeta Peternelja Mausarja in Konrada Peternelja Slovenca (nista brata) ter Janeza in Pavla Sedeja (oče in sin). Nedaleč od njih, v Gorenji Žetini pod Blegošem, ustvarja Peter Jovanovič. Na Koroškem pa so se kot najbolj prepoznavni posamezniki v tej zvrsti umetnosti uveljavili Anton Repnik, Jože Tisnikar in Jože Horvat Jaki.

Za Gorenjce bo zanimivo dejstvo, da se je Kranju porodila skupina OHO, »najpomembnejša neoavantgardna konceptualistična umetniška skupina v slovenski likovni umetnosti«; njeni pionirji so bili Marjan Ciglič, Iztok Geister in Marko Pogačnik, ko so kot dijaki Gimnazije Kranj izdali prvo številko šolskega glasila Plamenica. V umetniško prakso sodijo tudi pojavi, ki jih Pojmovnik obravnava v geslu »kritika institucij«. »Primer s področja oblikovanja, ki sicer sodi bolj v popkulturni diskurz kot na področje umetniško artikulirane kritike, je bila zamisel za ovitek CD-ja Bitchkraft glasbene skupine Strelnikoff leta 1998, na katerem brezjanska Mati Božja namesto Kristusa pestuje podgano. Pomenil je reakcijo na zavzemanje za regresivne družbene norme, kot je ugovarjanje svobodni izbiri pravici do splava pri visokih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikih. Politične krščanske organizacije in skoraj 4000 posameznikov je proti glasbenikom vložilo tožbo, ki je bila po petih letih zavržena.« Umetnost je torej tudi v tem primeru zmagala nad poskusom njene politizacije.