Moj otrok ima avtizem (4)

Glede na odzive bralcev je tokratna vsebina več kot dobrodošla.

Vendarle ne samo za starše, ki imajo otroke z avtizmom, pač pa tudi za vse, ki so starši, prijatelji, sorodniki tistim odraslim, ki imajo avtizem. Obljubim, da bom pisala tudi o njih, kajti njihovo življenje je pogosto še bolj zapleteno, še bolj osamljeno in nerazumljeno. Toda – vsi otroci z avtizmom rastejo. In bodo že jutri odrasli z avtizmom. Tako nas čakata vsaj dve nalogi – poskrbeti je potrebno za čim večjo podporo in vključevanje otrok z avtizmom in v enaki meri za podporo in vključevanje odraslih z avtizmom. Sicer otroku nič ne pomaga vse pridobljeno, če kot odrasla oseba nima možnosti dostojnega življenja. Tega pa ne more nuditi samo denarno nadomestilo. Glavni cilji tako pri enih kot pri drugih naj bi bili omogočanje čim boljšega psihofizičnega razvoja, pridobivanje samostojnosti, vključenost v družbo ter zdravljenje motečih oblik vedenja (agresija, avtoagresija, prisilni gibi in ponavljanje). Pogosto se pri otrocih z avtizmom pojavlja brezciljno gibanje sem ter tja, od enega kota sobe do drugega. Ali pa nasprotno temu nepremična zazrtost v predmet. Nekateri otroci imajo radi ozke prostore, kotičke in ne marajo velike površine prostora. Težko vzpostavijo očesni kontakt, gledajo ljudi v usta ali pa samo s kotičkom očesa opazujejo dogajanje v okolici. Pri dotikanju se med seboj razlikujejo – so otroci z avtizmom, ki ne marajo, da se jih dotikamo, ne prenesejo objemov, ležanja v naročju, in so otroci, ki ne marajo dotikanja na določenih delih telesa. Lahko pa na tem področju sploh ni posebnosti in so kot drugi otroci. To je spet ena izmed stvari, ki starše zbega. So polni presenečenj – ali imajo radi vedno ena in ista oblačila, za katera nočejo, da jih sploh operemo, ali pa se ves čas preoblačijo brez posebnega razloga. Določeni otroci z avtizmom ne prenesejo umazanih rok in jih skorajda zagrabi panika, kadar se to zgodi.