Rudnik kmalu le še zgodovina

"Rudnik urana Žirovski Vrh so dlje časa ustanavljali in ga dlje časa zapirajo, kot pa je deloval," je povedal župan Milan Čadež. Tega ni mogoče zanikati.

Po noveliranem programu morajo biti zapiralna dela Rudnika urana Žirovski Vrh zaključena do konca leta, torej dvajset let po čez noč sprejeti odločitvi, da Slovenija pridobivanja urana v Žirovskem Vrhu ne sprejema več. »Osnovna dela sanacije okolja, ki so se začela izvajati leta 2002, bodo letos zaključena,« pravi Peter Dolenc, direktor Rudnika Žirovski Vrh v zapiranju. V tem času so sanirali obrat za pridobivanje rude, obrat za proizvodnjo uranovega koncentrata in odlagališči jamske jalovine Jazbec in (skoraj v celoti) Boršt.

»Vendar to ne pomeni, da smo opravili vse. Nedokončana bodo ostala dela pri ureditvi celotne dokumentacije za pridobivanje dovoljenj za zaprtje odlagališč, tu govorimo predvsem o varnostnem poročilu, temu pa bo sledil še izbris rudarskih pravic,« pojasnjuje Dolenc in dodaja, da ne bodo izvedena niti dela druge faze urejanja odlagališča Boršt, to je sanacija plazu pod odlagališčem. Za ta dela, sliši se, da se plaz z jamsko jalovino premika več kot le nekaj milimetrov na leto, bo potrebno opraviti še dodatne raziskave, ki jih mora opraviti strokovni projektni svet. Na osnovi ugotovitev tega sveta se bo lastnik (država) odločil o izvedbi dodatnih sanacijskih del. Po predvidevanjih direktorja bodo ta dela (in izbris) izvedena v letih 2011 in 2012.

Kmalu izbris rudarskih pravic

Kakorkoli, pridobivanje urana v Žirovskem Vrhu postaja zgodovina in se bodo o polstoletnem boju z radioaktivno rudo ubadali le še zgodovinarji in o njej učili v šolah. »Zagotovo je rudnik zaznamoval tok življenja v Poljanski dolini, še posebej v 80-tih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli predelovati rudo. K nam je prišlo veliko priseljencev, zgradili so bloke v Blatih. Doma sem z Dolenje Dobrave, skozi vas se je takrat močno povečal promet po takrat izredno neprimerni cesti, ki je še danes takšna!« pravi gorenjevaško-poljanski župan Milan Čadež.

Če je bil prvi šok začetek obratovanja rudnika, pa je bil drugi, morda še močnejši šok zaprtje rudnika leta 1990. Čez noč je brez dela ostalo skoraj petsto zaposlenih iz vse takratne škofjeloške občine. »V času zapiranja rudnika, kakšnih hudih pritiskov na okolje nismo čutili, precej neprijetnosti pa je bilo, ko so želeli na eno od odlagališč pripeljati jedrske odpadke od drugod,« pravi Čadež in dodaja, da bo treba ustanoviti še center za dolgoročno upravljanje obeh odlagališč z informiranjem javnosti ter dokončno urediti odlagališče Boršt, ki je na plazovitem terenu.

Cesta še danes ni zgrajena

Nočna mora občine pa postaja državna odškodnina za omejeno rabo prostora (zemljišča, kjer so odlagališča rudniške jalovine), saj je prej znašala milijon evrov na leto, lani pa jo je vlada prepolovila. »Država ne poskrbi, da bi bilo okolje, kot je bilo pred desetletji. Ostaja nam gospodarska cona, kjer je veliko manj zaposlenih kot prej v rudniku. Rudnik Žirovski Vrh tudi ni veliko pomagal pri razvoju, še t. i. uranska cesta ni narejena, ne njen začetek s škofjeloško obvoznico ne njen zaključek od Gorenje vasi do Todraža,« je prepričan župan Čadež. Župan tudi meni, da kakih večjih sprememb v značaju prebivalcev Poljanske doline rudnik ni pustil. Prišlo je nekaj priseljencev, ki pa so se prilagodili njim in ne obratno, zgrajenih je bilo nekaj blokov, vendar ti še vedno predstavljajo manjšino v občini, za nekaj časa so z rudnikom prišle tudi višje plače, vendar so te čez noč tudi odšle.

Ob ustanavljanju rudnika, ko so raziskovalci preiskovali celoten Žirovski Vrh in iskali pravo mesto za rudnik, marsikateri domačin niti ni vedel, kaj tujci iščejo v njihovih gozdovih in travnikih. Ko se je takratna oblast odločila, da bo vhodni rov v Todražu (tudi zaradi ugodne konfiguracije terena), je Janez Jenko, Varbenicu Janez, eden od dveh gospodarjev kmetij, ki so ju morali zaradi rudnika preseliti, povedal: »Je tok useglih, boi prašl z Jeblane, use nalužl pa odpelal.« Delu kmetije (osem hektarjev) so se morali odpovedati tudi Podlešanovi, predvsem gozdovom, ki so bili na območju sedaj zelo spremenjenega odlagališča Jazbec.

Podlešanova Cilka Štucin pravi, da je rudnik v življenje Poljanske doline in Žirovskarjev prinesel marsikaj dobrega, vendar ga danes ne bi več sprejeli. »Naša hiša stoji le nekaj sto metrov od nekdanjega vhoda v rudniško jamo. Kakšen hrup je bil to in kako se je kadilo! Šele danes se zavedamo, tudi zaradi preranih smrti sosedov, da je bilo v tem prahu lahko tudi nekaj nevarnih delcev,« pravi. Štucinova bo letos izdala tudi knjigo o življenju kraja z rudnikom, za pokušino pa nam pove nekaj utrinkov: »Prav nič nismo vedeli, kaj pomeni rudnik urana, le da iz urana delajo atomske bombe. Pa saj takrat sploh ne bi mogli nič vplivati.«

Krajani so morali sprejeti državno odločitev, da bo imela domače zaloge urana za krško nuklearno elektrarno, po drugi strani pa se jim je dvignil življenjski standard v Poljanski dolini, marsikatera cesta je bila asfaltirana, v Gorenji vasi so zgradili zdravstveni dom, tudi telefon je prej zazvonil. Spominja se, da so takrat oblikovali rek »Država je dnar djala, ruda pa kopala«. Upa, da se zapiralna dela opravljajo strokovno, saj je v Nemčiji videla, kaj pomeni nestrokovna sanacija.

»Vsak dan gledamo na odlagališče Jazbec, tudi to, kaj vse so stlačili pod zemljo ob sanaciji,« pravi Podlešanova Cilka in takoj nato doda, da so lani že kosili travo na tem območju in je zagotovo vse v najlepšem redu. Ko so zemljo morali dati za rudnik, so dobili minimalno odškodnino, sedaj pa država to isto zemljo prenaša na občino, zato Štucinova meni, da bi jo morala občina za minimalno odškodnino vrniti kmetom.

Rudarji z boljšo plačo kot drugi delavci

Tako župan in kmetica z roba nekdanjega rudnika urana, ki nezadržno postaja zgodovina. Rudnik je leta 1989 zaposloval 483 delavcev, še lani jih je bilo trinajst, letos le še osem zaposlenih. Le peščica jih bo ostala po koncu leta 2010, predvsem za nadzor vplivov na okolje. »Ugotovitev župana, da so rudnik dvajset let ustanavljali in dvajset let zapirali, vmes pa le desetletje delali, povsem drži. Odpiranje rudnika v povsem novem okolju je zahteven proces, zapiranje brez podlag v dokumentih pa prav tako, čeprav drži, da so se prava dela začela šele leta 2002,« pravi direktor Dolenc.

V rudniku je zaposlen petindvajset let. Začel je, ko so bila investicijska dela na vrhuncu, pripravljalo se je na začetek proizvodnje uranovega koncentrata, veliko zaposlovalo in dajalo boljšo plačo kot drugod. »Bili smo mladi sodelavci, v novem podjetju in polni elana. Tudi zato danes težko rečem, da je bilo odprtje rudnika popolna napaka, takratne politične in gospodarske okoliščine so bile pač popolnoma drugačne od današnjih. Država je nujno potrebovala domačo surovino za nuklearko,« pravi Peter Dolenc. Tako je rudnik urana dal nova delovna mesta, dodatno infrastrukturo krajem, ki je prej niso imeli, dodatno je pospešil tudi drugo, sicer precej nerazvito gospodarsko dejavnost. Marsikaj dobrega bo krajem ob rudniku tudi ostalo, zaključi direktor.