Topla afriška srca

V Afriko jo je zanesla radovednost, v Slovenijo je prišla dokončat študij prava in zbrat sredstva za gradnjo sirotišnice v Ugandi. Jana Dular je navdušena prostovoljka, in vodja drznih projektov, ki so spremenili marsikatero afriško življenje.

Jana Dular je 23-letna študentka prava, ki jo je že kot otroka nad Afriko navdušil družinski prijatelj iz Gane. Pred dvema letoma je zapustila rodno Dolenjsko in se odpravila na delo v Ugando. Najprej je kot prostovoljka delala v centru Edirisa, ki ga je leta 2001 ustanovil Kranjčan Miha Logar. Njega je v Afriko sprva zanesel študij, tam pa sta ga obdržala ljubezen (poročen je z domorodko, s katero si je ustvaril družino) in navdušenje nad Afriko. Center Edirisa skrbi za promocijo afriške kulture, izobraževanje, pravično trgovino (v Sloveniji njihove izdelke prodajajo v ljubljanski poslovalnici 3MUHE) in potovanja. Jana je preko centra skrbela za delavnice v lokalnih šolah, kmalu pa je postala vodja prostovoljcev. Na dan so o preživetju, zdravju, poklicih in drugih praktičnih temah poučevali tudi po več sto otrok, saj je v Ugandi osnovna šola brezplačna, a pouk poteka v razredih, v katerih je več kot 120 otrok. Vodila je tudi edini vrtec, kjer izobraževanje poteka v angleščini, ki je uradni jezik Ugande. Jana se je nato odpravila v Tanzanijo, kjer se je seznanila tudi s plemenom Masajev. Tanzanijska vlada jim omogoča šolanje le znotraj mest, kar pa zaradi njihovega nomadskega in pastirskega načina življenja ni mogoče. Jana pove, da so masajski otroci nadpovprečno inteligentni, kar jo je tudi spodbudilo, da je tamkajšnji učiteljici pomagala postaviti šolo, s katero so najprej začeli kar v učiteljičini dnevni sobi. Z Janino pomočjo ji je uspelo zgraditi več učilnic in spalnih prostorov, saj so se trudili, da bi bili v izobraževanje vključeni tudi otroci z ulice, ki niso imeli strehe nad glavo. Način življenja v Tanzaniji jo je navduševal s svojo preprostostjo in veseljem, ki se je prepletal z bojem za obstanek.

Ko je zaključila s projektom, se je Jana odpravila nazaj v Ugando, tokrat k plemenu Batva, ki živi ob jezeru Bunyonyi. Batvanci so Pigmejci, za katere med drugim prebivalstvom velja mišljenje, da so le podljudje, saj so precej majhne rasti. V preteklosti so celo verjeli, da jim uživanje mesa Pigmejcev prinaša božansko moč. Tudi ugandska vlada ima do njih poniževalen odnos, kar se je pokazalo tudi leta 1990, ko so jih pregnali z območja njihove tradicionalne poselitve – gozdov, v katerih so živeli kot lovci in nabiralci. Naselili so jih po bližnjih hribih, območje gozda pa razglasili za nacionalni park, saj v njih bivajo gorske gorile, ki s svojo atraktivnostjo privabljajo turiste, ti pa za državo pomenijo precej večji vir dohodka kot pripadniki plemena Batva. Ostali so brez svoje zemlje, prepovedali so jim lov in nabiranje bambusovega lesa, ki je zanje pomenil vir preživetja. Iz njega so izdelovali svoja bivališča in ga uporabljali za kurjavo, danes pa morajo za vstop v gozd plačati. Jana se je povezala z Bartonom Brooksom iz ZDA, ki je na območju Pigmejcev deloval s projektom gradnje kokošnjakov in izobraževanja o poljedelstvu. Pigmejce namreč velikokrat pesti lakota, naselja so brez infrastrukture, za izobraževanje skrbijo le v eni šoli, kar naj bi zadostovalo za osem plemen, v katerih je tudi po dvesto ljudi. Jana se je v času svojega bivanja med njimi odločila še za en projekt, s katerim je spremenila življenje ostarelemu skrbniku njive, ki je v majhni koči v popolni samoti prebil 35 let. V tem času se je preživljal zgolj z enim krompirjem na dan, s čimer je bil plačan za svoje delo. S pomočjo bližnjega plemena so mu zgradili novo hišo, ga odšli iskat v nekaj ur oddaljeno kočico in ga s petjem pospremili v novo bivališče.

Jano je njen raziskovalni duh vodil naprej in pridružila se je organizaciji Special need education center (Center za izobraževanje ljudi s posebnimi potrebami), ki ga vodi šolski inšpektor iz glavnega mesta Kabale. Sprejemanje prizadetih otrok, kot da so posledica grehov starih staršev in »hudičevo seme«, se namreč kaže tudi v ravnanju z njimi. Zaradi sramote, ki jo taki otroci prinašajo v družino, jih skušajo skriti pred javnostjo, zato jih zapirajo v vodnjake, kleti ali celo vklenijo v verige. Inšpektor je zanje postavil šolo kar poleg osnovne šole, kar je sprožilo val zgražanja in nasprotovanja, a sčasoma mu je uspelo pridobiti finančna sredstva, izobraziti učitelje, Jana pa je za šolo priskrbela okna in jih naučila nekaj poljedelstva. Projekt jo je tako navdušil, da si želi postaviti nov center za otroke s posebnimi potrebami, zaradi česar se je tudi vrnila v Slovenijo. Želi si dokončati študij, ki ji bo pomagal uresničevati projekt, in s predavanji po vsej Sloveniji, na katerih zbira sredstva za novi center, prizadetim otrokom v Ugandi omogočiti dostojnejše življenje.