Mojstrica navijalnih osi in minutnih kazalcev

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / četrtek, 4. februar 2010 / 06:00

Marta Cerar Leskošek je ena redkih izučenih urark pri nas, saj je urarstvo veljalo za moško obrt. Obrt, ki zaradi sprememb načina življenja počasi izginja, v Kamniku vodi že pol stoletja. Dediščina starih obrti je za Kamničane in turiste vse bolj zanimiva.

Kamnik – Cerarjeva urarna na Maistrovi ulici v središču Kamniku ni le obrtniški lokal za popravilo ur, temveč pravi živi muzej v malem. Številne, tudi po več kot sto petdeset let stare ure, rezervne dele, urarjeva orodja in naprave, staro delavniško pohištvo in ne nazadnje dragoceno rokodelsko znanje, ki ga najdemo le še v posameznih urarskih delavnicah, že več kot petdeset let ohranja Marta Cerar Leskošek. Cerarji so kamniški urarji sicer že več kot devetdeset let, na kar opominja tudi obrtniški izvesek nad vhodom v delavnico z letnico 1919, saj se je za urarsko obrt takoj po prvi svetovni vojni izučil že Martin oče Vilko Cerar, še pred tem pa je bil urar tudi njegov brat Mirko.

»V družini nas je bilo pet sestra in nobena se ni hotela odločiti za ta poklic, kljub temu da si je oče vseskozi zelo želel, da bi družinsko obrt nadaljevala ena od nas. Videle smo namreč, kako zahtevno je to delo, koliko truda, potrpljenja, znanja in ur sedenja je potrebnega, da delo poteka nemoteno in so stranke zadovoljne. No, pa sem se nato za ta poklic odločila jaz in s tem očeta zelo osrečila, čeprav so bili začetki zelo težki in niti sama nisem verjela, da mi bo uspelo,« se spominja 75-letna Kamničanka, ki se je po nižji gimnaziji v Kamniku vpisala v kovinarsko obrtno srednjo šolo v Celje, kjer je štiriletni program za urarje obiskovala kot edina ženska v svoji generaciji. Na začetke in šolanje jo še danes vežejo posebni spomini. »Na šoli so bili sami fantje in že na začetku me je skrbelo, kako bom vse skupaj zdržala. Začeti je bilo zelo težko in velikokrat sem vsa obupana jokala. Moj oče je bil zelo natančen, skrben in strog in vedno sem mu želela ustreči, zato nisem upala in hotela vsega pustiti, čeprav sprva nisem verjela, da bom kdaj tudi sama popravljala ure. Sošolci so me zbadali, da se bom poročila in zato nikdar popravljala ur, no pa še danes, že več kot petdeset let, kljub temu da sem se poročila in ustvarila družino, vodim to obrt in ure so meni vse!« poudari smeje in z veseljem pokaže stara pomočniška in mojstrska spričevala, stare fotografije, oglase in druge dokumente iz hišnega arhiva, ki jih hrani med urami v svoji delavnici. Samostojno je družinsko obrt začela voditi po očetovi smrti, leta 1963, pri njej pa se je za urarja, potem ko se je upokojil, izučil tudi njen mož Benjamin Leskošek in danes sta skupaj v širši okolici znana kot urarja, ki popravita vsako, še tako staro, dotrajano in redko uro. Pa ne le uro. Do druge svetovne vojne je bilo namreč v navadi, da so urarji poleg svoje primarne dejavnosti – izdelave in popravila ur, prodajali in popravljali tudi kolesa, šivalne in pisalne stroje, radio aparate, gramofone in očesno optiko, ter prodajali zlatnino in srebrnino. Čeprav je bil že Martin oče po 2. svetovni vojni vse druge dejavnosti zaradi menjave političnega sistema prisiljen opustiti, se še danes v delavnici sem in tja oglasi kakšna stranka z vprašanjem, ali še popravljajo očala in luknjajo ušesa.

Delavnica je polna starih ur – budilk, stenskih, namiznih, ročnih in žepnih, večinoma nemške in švicarske izdelave, in rezervnih delov, ki so jih urarji nekdaj kupovali na sejmih v tujini, predvsem v nemško govorečih deželah, od veletrgovcev ali pa večinoma iz medenine izdelovali sami na svojih stružnicah. Različni kazalci, navijalne in balančne osi, minutne in sekundne osi, različni vijaki, krone in koleščka so drobceni rezervni deli, predmeti, ki imajo v današnji digitalni dobi že pravo muzejsko vrednost. »Ure so bile včasih tako kakovostne, izdelane iz najboljših materialov, tudi dragih kamnov, da se je vsaka vedno dala popraviti. Danes večinoma zamenjamo le baterijo in pasek, zato pa delo urarjev tudi tako hitro izginja,« pravi Marta Cerar Leskošek in z navdušenjem pokaže nekaj primerkov, ki jih obiskovalci njene delavnice vedno z zanimanjem pogledajo – med drugim tudi eno najstarejših ur, ki jih hrani, žepno uro z letnico 1824. »Posebnost te ure je, da ima na verižici tale ključek, s katerim se navije, in še danes deluje točno in brezhibno. Kasneje je takšno navijanje s ključki zamenjalo navijanje na krono, kar pri mehanskih urah poznamo še danes.«

Cerarjevo urarno, zakladnico že skoraj pozabljenega znanja, so že pred desetletji odkrili navdušeni turisti in obiskovalci Kamnika, saj se je urarna znašla tudi v nekaterih svetovnih turističnih vodičih. Tovrstna kulturna dediščina domačega mesta, pa kot kaže vse bolj zanima tudi Kamničane same, zato zakonca Cerar Leskošek razmišljata, da bi svojo delavnico po zgledu nekaterih drugih obrtnikov uredila v muzejsko zbirko. Pred leti je svojo staro svečarsko delavnico z izdelki, napravami in prikazom samega dela na ta način širši javnosti na pogled postavil že svečar Tone Stele, ki živi v bližini, in tudi kamniška urarka meni, »da bi morale stare kamniške hiše v središču mesta, predvsem pa obrtniki, svoje delavnice, veže in hodnike na stežaj odpreti in dogajanje predstaviti Kamničanom in obiskovalcem.« Dediščina starih obrti in t. i. živi muzeji so lahko namreč temelj kulturnega turizma vsakega kraja.