Komentar: Prva lastovka

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Splošno / sreda, 3. februar 2010 / 06:00

Prejšnji teden je prva gorenjska kandidatka za lokalne volitve, Katarina Karlovšek iz Domžal, naznanila svojo župansko kandidaturo. Volitve županov in članov občinskih svetov bodo sicer šele jeseni. V dveh do treh mesecih od razpisa volitev do dneva glasovanja, še najbolj pa v zadnjih 30 dneh, ko uradno poteka volilna kampanja, politične stranke in liste zgostijo svoje predvolilne aktivnosti. Uradna volilna kampanja je resda (zakonsko) omejena na zadnji mesec pred glasovanjem in v tem času veljajo tako za kandidate kot tudi za medije stroga pravila. Toda večino reklame si kandidatke in kandidati naredijo že prej. V tednih, ko se približujejo volitve, sklicujejo posvete, okrogle mize, srečanja, obiskujejo volivke in volivce in se na različne načine sončijo v soju žarometov, da bi si jih volivci zapomnili in glasovali zanje. Aktualni župani in županje, ki se nameravajo spet potegovati za novi mandat, imajo v predvolilni bitki veliko prednost. Ni naključje, da se v volilnem letu po občinah veliko gradi, vsaka nova pridobitev za občane v tem letu je voda na mlin županom, ki si želijo za nadaljnja štiri leta ostati na svojih položajih. Tudi če smo prebivalci občin dobronamerni in kot take razumemo tudi novosti, ki nam jih servirajo aktualni župani, jih hočeš nočeš gledamo v luči volitev. Po drugi strani pa niso samo župani tisti, ki volilno leto izkoristijo za samopromocijo. Tudi njihovi nasprotniki intenzivirajo svoje aktivnosti, pri čemer so pozorni na napake, ki jih delajo župani, in jih spretno obračajo v svojo korist. Pri tem jim zelo prav pridejo tudi različne civilne pobude, ki v lokalnih skupnostih nastajajo ravno zato, ker ljudje niso zadovoljni z ravnanjem občinskih oblasti.

Je tako zgodnja napoved kandidature, kot smo ji priča pri domžalski kandidatki, prednost ali slabost? Zgodaj začete predvolilne aktivnosti so sicer nujnost, vendar pri izkušenih političnih mačkih potekajo bolj ali manj zaprto, v krogih strank in njihovih volilnih štabov, kjer vedo, da ni pametno prekmalu priti s kartami na plan. V tem primeru se namreč kandidati ne odkrijejo le volivcem, pač pa tudi svojim tekmecem, ki, poznavajoč nasprotnikovo taktiko, lažje načrtujejo svojo strategijo. A se tudi prekaljeni politiki lahko uštejejo pri »tajmingu«. Spomnimo se samo Lojzeta Peterleta, ki je leto pred predsedniškimi volitvami najavil svojo kandidaturo in začel predsedniško turnejo, potem pa je volitve izgubil. Volivci smo namreč bolj kratkoročnega spomina in pragmatične drže. Tako v primeru prve lastovke tudi pri volitvah velja ljudski rek, da še ne prinese pomladi.