Starost preživljata v domu

Najprej je lani v radovljiški dom za starejše, v Dom dr. Janka Benedika, odšla 86-letna Francka, malo kasneje še 90-letni mož Rudolf. "Če sva skupaj že 63 let, zakaj ne bi bila skupaj še preostanek življenja," sta povedala zakonca Berce iz Krope.

»Žena je že nekaj časa težko hodila, lani poleti je tako opešala, da je sam nisem mogel več »rihtati«. Ker je hiša v bregu, je z invalidskim vozičkom nisem mogel nikamor peljati, v hiši so stopnice, iz nje se tudi nikamor ne vidi … Znašla sva se v razmerah, ko bi potrebovala celodnevno oskrbo. Svojih otrok nisva želela s tem obremenjevati, prav tako nisva bila za to, da bi za naju v domači hiši skrbela kakšna ženska. Najprej je julija lani v radovljiški dom za starejše odšla žena, a ker ji je bilo dolgčas, sem septembra odšel za njo še jaz. Tu me zelo potrebuje,« je povedal 90-letni Rudolf Berce in poudaril: »V domu pač ni tako, kot je bilo doma, a najpomembnejše je to, da sva skupaj. Če sva skupaj že 63 let, zakaj ne bi bila skupaj še preostanek življenja?!«

Spoznala sta se pri kovaškem delu

Oba, Francka in Rudolf, sta po rodu Kroparja, spoznala sta se med drugo svetovno vojno med delom v takratni žebljarski zadrugi, predhodnici kasnejšega Plamena. Rudolf je dobršen del vojne preživel v delovnih taboriščih, konec vojne je dočakal v Linzu, odkoder se je sredi maja 1945. leta peš vrnil v Kropo. V Plamenu je delal vse do upokojitve 1973. leta, Francka, ki je tudi vihtela kovaško kladivo, še nekaj dlje, saj je bila ob rojstvu treh otrok sedem let doma. »Žalostno je, ker je Plamen kasneje propadel. Ne vem, kakšna je bila to politika. Škoda je, saj so Kroparji izgubili delo v domačem kraju,« pravi Rudolf, ki je pri devetdesetih letih še zelo iskrivih misli in dobrega spomina.

Potem ko sta zakonca Berce šest let stanovala v neki hiši in devet let v drugi, sta kupila svojo hišo in si z njo tudi nakopala precejšnje težave, ki so se vlekle kar petnajst let. Hišo sta obnovila, pomagala pa sta tudi sinovoma in hčeri pri gradnji novih hiš. Rudolf je ob delu v Plamenu in tudi potlej, ko je bil že upokojen, delal škafe, kadi in čebre, kasneje, ko je leseno posodo izpodrinila plastična, pa ročaje za krampe, lopate in drugo orodje. Vse je delal ročno iz lepih bukovih polen, še pri osemdesetih je naredil kakšen »štil« in nasadil orodje.

Na tekočem s politiko

V domu imata Francka in Rudolf prijetno urejeno sobico z balkonom in lepim razgledom, stene krasijo slike stare Krope in iz družinskega albuma. Rada gledata televizijo, Rudolf želi biti na tekočem tudi s politiko, nerad zamudi poročila. »Zdaj imajo toliko opraviti z Erjavcem. In kaj se je zgodilo na Haitiju?! Groza! Bog se usmili teh ljudi,« je dejal in ob tem poudaril, da se ne spominja takšne povodnji, kot je bila v Kropi pred dvema letoma. Nekaj podobnega, a ne tako hudo, je bilo, ko je bil star šestnajst let in je voda prinesla na Plac veliko blata.

Rudolf je enajst let pel v pevskem zboru v Kropi in tudi v domu se je vključil v zbor, s katerim je dvakrat že nastopil. »Nekdaj sem pel tenor, zdaj je moja »štima« bolj zamolkla, hripava,« je dejal in dodal, da si v domski knjižnici rad izposodi tudi kakšno knjigo. Trenutno prebira knjigo o dogajanju na soški fronti. Še vedno je častni član kroparskega gasilskega društva, nekdaj je bil tudi »operativec«, doma ima veliko priznanj. Vsaka dva tedna gre domov v Kropo pogledat, kaj je novega in kako je s hišo. »Hišo bom prodal, nima pomena, da se dela škoda,« je odločen. Njegov sosed v Kropi je znani Dušan Petrač, ponosen pa je tudi na to, da ima Kropa evropskega komisarja Janeza Potočnika. »Janez je »fejst človk«, skromen …«