Milenin pesniški Čas beži

Milena Sušnik Falle iz Otoč je izdala drugo pesniško zbirko z naslovom Tempus fugit (Čas beži) - po istoimenski pesmi in s posvetilom na zadnji strani: "... na mojem obrazu ni ran ne senc sanj ... le skrivnosten vsakdan ..."

Čeprav je v daljnem sorodstvu s pisateljem Janezom Jalnom, pesniški dar pripisuje življenjskim okoliščinam in značajskim lastnostim. »Sem edinka, odraščala sem pri stari mami in sem bila pogosto sama. Veliko sem brala pesmi. Hotela sem študirati psihologijo, a za to ni bilo možnosti. Vedno sem razmišljala, opazovala ljudi, se poglabljala vase …,« je povedala, ko smo se z njo pogovarjali kmalu po izidu prve pesniške zbirke Prozorni kristali jutra. Pesniti je začela v osmem razredu osnovne šole in pesmi objavljati pri šestnajstih letih v reviji Mlada pota (Mladina), kasneje tudi v Tribuni, Naših razgledih, Snovanjih … Odkar se je upokojila, sodeluje na literarnih natečajih in s kulturnim društvom Lipa Domžale. Pesmi objavlja v društvenih zbornikih, v reviji Štirje letni časi, v zborniku Sejalec, v domačih in tujih virtualnih literarnih revijah, več njenih pesmi je izšlo tudi v avstrijsko slovenskem zborniku Vezi med ljudmi. V letu 2007 je pri Mariborski literarni družbi izdala prvo pesniško zbirko z naslovom Prozorni kristali jutra, v kateri je 48 čustvenih pesmi, večina iz mladih let in nekaj tudi iz upokojenskih časov. V letih 2006–2009 so bile njene pesmi na natečaju izbrane za objavo v zborniku revije Mentor. Februarja lani je na literarnem natečaju Term Snovik prejela prvo nagrado za pesem Vse moje. V angleškem Peterboroughu so njeno pesem Sprostrto čez sebe izbrali za objavo v svetovnem zborniku United of Words, njena pesem Samota je bila nagrajena na lanskem mednarodnem natečaju Garavi Sokak v Inđiji.

Decembra lani je v samozaložbi s pomočjo Občine Radovljica in Zveze kulturnih društev Radovljica izdala svojo drugo pesniško zbirko, v kateri je 44 pesmi in še dvanajst pesmi, ki so prevedene v srbski, poljski, angleški in nemški jezik. »Ko sem se odločala za naslov zbirke, sem za predlog vprašala sina in mi je svetoval naslov Tempus fugit (Čas beži). Takšen je tudi naslov moje pesmi, ki odraža nostalgijo po minljivem,« je povedala Milena in dodala, da ji je med vsemi še vedno najljubša pesem Vse moje. In načrti za letos? Sodelovala bo na domačih in tujih literarnih natečajih, objavljala pesmi v zbornikih in literarnih revijah, predstavila pesmi v radovljiški knjižnici in se morda odzvala povabilu katerega od tujih literarnih društev. »Ko se zatopim v pisanje, ubežim iz vsakdanjih skrbi. Po naravi sem bolj čustvena in občutljiva, svoja čustva prelivam na papir, v pesmi. Pišem ponoči, ko je mir, tišina …,« pravi.

Tempus fugit (Čas beži)

Čeprav bi me

zapustila

samota

jutrišnjega dne,

bi se vrnila

med dolge aleje

spominov,

kjer sta neločljivi

tesnoba in

žalost,

kakor telo

in kri –

med ritual

znanih podob,

spoznanj,

pod oboke mostov

nad neustavljivimi

rekami hitenja.

Čeprav bi me

zapustila

samota

jutrišnjega dne,

ne bi razčlenila

verige usode –

simbolnih razpotij,

kjer so ostala

gola pobočja

sončnih poletij,

jok jeseni,

stiska zime

in pomladno upanje;

ker ure nostalgije

pod lečo duše

rišejo z ognjem pepela

neizbrisne silhuete

minulega življenja.

Vse moje

Moje široke ceste,

razvlečene

pod izkušnjami,

nikoli dokončne

v padcih in dvigih,

se rogajo

z obrisi stopinj,

vidno odtisnjenih

v nerazpihanem usodnem

prahu.

Moja utrujena usta,

drevenijo

na valovih

morja nemira,

ki ga nisem

nikoli preplula,

navzeta

neukrotljivega

strahu ...

Moji temelji življenja

s hladom mnogih senc

zastirajo eno,

zdaj drugo oko –

podkrepljeni s pečatom

minevanja,

suličaste ostrine

v prepočasnem

razmahu.