Fotograf vedno čaka

V Sokolskem domu v Škofji Loki so še teden dni na ogled dela priznanega fotografa Žige Koritnika. Razstavlja tri fotografske cikle: Jazz, Sardinijo in Bohinj. Pogovarjala sva se predvsem o slednjem, ki ga v polnem sijaju predstavlja tudi v knjižni monografiji z naslovom Jezero. Žiga je iz Bohinja naredil Bohinj. Pravzaprav je tudi sam malo Bohinjec.

Razstava fotografij Žige Koritnika. Prepričan sem bil, da si bom ogledal nekaj odličnih koncertnih posnetkov in portretov jazzovskih glasbenikov, po katerih slovite in so središče vašega ustvarjanja že kakih dvajset let. Nakar jazz »igra« v manjšem prostoru, osrednji razstavni del Sokolskega doma pa napolnite s fotografijami iz Bohinja. V bistvu nam pripovedujete zgodbe o okolju, ki je tudi nekoliko vaše, mar ne? Kje se začne vaša bohinjska zgodba?

»Moja zgodba z Bohinjem se je začela že v rani mladosti. Imel sem to srečo, da sem bil vnuk starega očeta, ki je še pred drugo svetovno vojno v Ukancu kupil senik, iz katerega je kasneje nastal vikend. Tako sem že kot otrok veliko časa preživel v Bohinju povsem blizu jezera. Imel sem stalen stik z mirom in nemirom, ki ga daje Bohinj z naravo, ljudmi, vsem, kar ga dela posebnega. Zanimanje za fotografijo se je razvijalo skupaj z odraščanjem. In kaj je boljši poligon za mladega fotografa kot Bohinjsko jezero, kjer sem posnel tudi prve fotografije. Vedno pa je bila v meni želja, da bi iz jezera v fotografskem smislu nekaj naredil … Vedel sem, da bodo fotografije črno-bele, kaj in kako jih bom predstavil, pa se mi ni niti najmanj sanjalo. Pred štirimi, petimi leti sem se osamosvojil, postal samostojni delavec v kulturi, in kar naenkrat sem imel precej več časa kot v letih, ko sem kot snemalec delal na TV Slovenija. Ideja o knjigi je bila vedno bližje in najprej sem začel nabirati knjige o Bohinju …«

Tudi monografijo znanega slovenskega fotografa, ob kateri je marsikdo dejal, da je v fotografskem smislu Bohinj njegov …?

»Ja, od Joca (Žnidaršiča). Kupil sem si obe njegovi knjigi in ju velikokrat prelistal, saj nisem želel ponavljati istih kadrov. Kljub temu se je še zgodilo, da sem naredil fotografijo, jo obdelal, nakar sem pogledal v njegovo knjigo in našel podoben kader. V bistvu ni da ni, česar Joco v Bohinju že ne bi poslikal. Zagotovo pa mi njegovi knjigi nista bili v breme, nasprotno, vseskozi sem se zavedal, da moram jaz narediti drugače. Jasno pa je, da ne moreš še enkrat smodnika izumiti. Upam, da bo posledica moje knjige tudi, da se bo našel še nekdo drug, ki bo Bohinj videl z drugačnimi očmi … Moje fotografije so drugačne tudi zato, ker so črno-bele. Mnogi me sprašujejo, zakaj ne v barvah …«

Če se ne motim, vaš fotografski izraz že od nekdaj temelji na črno-beli fotografiji … Zdi se mi tako jazzovsko.

»Marsikaj fotografiram v barvah, včasih tudi jazz. Barvna fotografija mi torej ne predstavlja problema, je pa res, da raje delam v črno-beli tehniki. Tako dobiš globlji vpogled v sam subjekt, ki ti vzbudi pozornost. Bolje dela tudi domišljija. Pri barvnih fotografijah pa mora biti usklajenih kup stvari, da fotografija deluje kot celota. Jesenski Bohinj je težko predstaviti v črno-beli sliki, ni pa nemogoče.«

Najbrž je kup dejavnikov, ki fotografijo naredijo za dobro ali ne ...

»Vsekakor. Dobra fotografija je rezultat mnogih dejavnikov, ki vplivajo na končni izdelek, od mojega pogleda, tehničnega znanja do organizacije pri delu, vremena, lastnih občutkov. Če vse to združiš, je rezultat dober. Na televiziji so me vedno učili, da je veriga močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen.«

Zdi se mi, da sta se v vaših fotografijah srečala vaš intimni pogled in tisto, čemur bi rekli »tudi to je Bohinj«. Kot da ste želeli Bohinj naredili še bolj bohinjski?

»Poskušal sem se vživeti v nekoga, ki v Bohinju stalno živi. Če nekje živiš, podzavestno sprejemaš vse impulze, ki ti jih daje okolica. Ne vidiš več teh velikih pomembnih stvari, pozabiš nanje. Pritegne pa te vse kaj drugega. Mogoče je to tudi sporočilnost knjige: ustavimo se, zadihajmo, poglejmo naokrog in uživajmo v posebnostih Bohinja. Ne pa da samo divjamo naokrog kot snete s'kire. Sem pa našel izraz …«

Zakaj? Izraz je pravi bohinjski …

»Je. No, to je bilo moje vodilo, ne oziraje se na to, da velika večina ljudi prihaja v Bohinj za kratek čas pogledat le osrednje turistične znamenitosti. Sem včasih po televizijski napovedi dobrega vremena sredi noči iz Ljubljane šel v Bohinj in naslednje jutro zgodaj vstal. Samo za dobre posnetke.«

Med njimi so tako naključni posnetki kot tisti, ki jih je bilo treba režirati …

»Seveda. Odvisno od pristopa k fotografiranju. Dva kanuja sredi jezera sta bila naključno tam, očitno ju je odneslo od obale. So pa tudi režirane fotografije, kot konj v jezeru pa harmonikar ob Savici in krave, ki gredo na kravji bal. Te sem prvo leto zamudil …«

… a jih na koncu vendarle dočakal ...

»Prihodnje leto pa jih ne smem zgrešiti, sem si rekel. Imel sem željo, da jih poslikam, ko gredo čez most v Ukancu vse zlikane in porihtane na svojo fešto. Vprašal sem lastnico parcele, če lahko fotografiram z njene zemlje. Pa mi gospa reče, seveda lahko, samo ene krave so danes že šle mimo. Pa sem spet zamudil, sem si mislil. Pokličem bratranca, ki je vodja turističnih prireditev v Bohinju, ki mi pove, da pride še ena runda. Ravno sem postavil fotoaparat na stojalo, ko so že prišle na most. Glavna čreda je šla čez, en teliček pa spodaj po svoje. Dal sem mu ime pubertetnik.«

Kljub skrbnemu načrtovanju je sreča ujeti tudi pravi trenutek …

»Vedno je treba nekje čepet' in čakat'. Čakanje je specifika fotografiranja. Naj bo to pod jazzovskim odrom, ko čakaš, da bo prišlo do momenta ekstaze, ali pa čakaš ekstazo narave. Obraz jezera si je v posameznih letnih časih zelo podoben, vedno pa obstajajo ekstremni pogledi, ki jih je spet treba čakati.«

Kaj prevlada, dober motiv s terena ali postprodukcija na računalniku?

»Pomembno je oboje, seveda pa moraš v prvi vrsti imeti dober material s terena, da bi lahko sploh kaj obdeloval.«

Odličen »material« je bil tudi harmonikar ob Savici …

»V knjigo sem želel vključiti tudi ljudi, a ne tiste v modernem življenjskem utripu, iskal sem namreč pogled nazaj. Dimnikar, sirarka, harmonikar nam ponujajo brezčasnost … Slap Savica pa je tudi eden od simbolov Bohinja.«

Po Prešernu smo pod slapom Savica Slovenci simbolno sprejeli krščansko vero. In zraven še, tako zelo slovensko, harmonika. Fotografija za naslovnico knjige o Slovencih …

»Nisem imel v mislih Prešerna, predvsem sem vizualiziral slap in glasbo skupaj. Glasba je kot slap, pride iz notranjosti in bruhne ven iz nas. Glasba je nekaj najlepšega na tem svetu.«

Vprašanje za konec. Ima vaš dimnikar na črno-beli fotografiji črn nos zaradi saj ali rdeč nos zaradi mraza?

»Kot vsak pravi dimnikar je imel tudi moj črn nos. Ne rečem pa, da kdo kdaj nima tudi rdečega. Že dolgo sem imel v mislih vizualizacijo posnetka, dimnikarja ob jezeru. Mogoče je to povezano z vraževerjem, no, jaz dimnikarja povezujem bolj z življenjem ob jezeru. V Bohinju so zime hude, in takrat se vije dim iz številnih dimnikov. Ker mnogi kurijo klasično na drva, je priporočljiv tudi večkratni obisk dimnikarja.«