Sneg in država

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. januar 2010 / 06:00

Če bi imel za naslov tega pisanja več prostora, bi se ta lahko glasil tudi: Vloga smučarije v osamosvojitvi Slovenije.

Prebral sem, da je ta teden minilo trideset let od prve slovenske zmage v svetovnem pokalu, dosegel jo je Bojan Križaja na slalomu v Wengnu 20. januarja 1980. Ob tem dejstvu se spominjam, s kakšno vnemo smo v tistih letih spremljali nastope naših smučarjev. Neko nedeljo sem, hoteč videti drugi tek ene od tekem, skoraj zamudil popoldanski vlak za Pariz. Naši so takrat nastopali za Jugoslavijo in legendarni Mladen Delić naj bi po Bojanovi zmagi v Wengnu zatulil v mikrofon: »Bojane, daj da te poljubim! Samo sam u životu poljubio Miru Cerara in Đurđicu Bjedov!« No, resnici na ljubo, nad smučarijo smo se kljub zimskim olimpijskim igram v Sarajevu 1984 navduševali predvsem v Sloveniji. In to tako močno, da se sprašujem, ali ni bila tudi smučarija eden od tistih dejavnikov, ki so nas kot nacijo povezali in ohrabrili za napore 80. let in za sklepno dejanje v letu 1991?

Preden sem sedel k temu pisanju, sem pogledal še v Slovensko kroniko XX. stoletja (za leta 1941-1995, odlično knjigo, ki je izšla 1996 pri Novi reviji). Kaj vse se je pomembnega in zanimivega še zgodilo tistega leta? A glej: v primerjavi z obiljem letin drugih let so za to izpostavljeni le trije dogodki: smrt predsednika Tita (4. maja v Ljubljani), prepoved dogodka, ki se je pod naslovom Alternativa slovenski umetnosti obetal 26. septembra v Trbovljah in – Križajeva zmaga v Wengnu. Pomenljiv izbor. O očitnem pomenu maršalove smrti, po kateri se je začel razpad Jugoslavije, ne kaže razpravljati. Pomen slovenskega smučarskega vzpona sem skušal nakazati v prvem odstavku. Kaj pa (ne)dogodek v Trbovljah? Kakšen pomen naj bi imel dogodek, ki je bil sicer napovedan, a se sploh ni zgodil?

Pod naslovom Alternativa slovenski umetnosti je hotel ljubljanski ŠKUC (Študentski kulturni in umetniški center) v »proletarskih« Trbovljah postaviti razstavo, ob kateri bi nastopile pankovske skupine s pomenljivo grozečimi imeni: Berlinski zid, Laibach, Kaos in Protest; predvajali bi tudi kratkometražne filme. Neodprto razstavo je pozneje ob svojih nastopih pod imenom Laibach Kunst razkazovala skupina Laibach. Zgodovinar Božo Repe pa je v prej navedeni knjigi vse skupaj razložil takole: »Alternativna subkultura je v drugi polovici 80. let v raznih oblikah (pank, multimedijska umetnost, grafiti, plakati s provokativno vsebino, radio Študent, tednik Mladina z izzivalnimi naslovnicami, specialni magazini, razne videoprodukcije, ŠKUC in vrsta drugih galerij, gledališče Ane Monro, klubi Magnus, Lilit, K 4) doživela v Sloveniji velik razmah in postala pomemben dejavnik civilne družbe. V tej sferi so se (kakor v kulturi sploh) v specifični obliki artikulirala tedanja politična nasprotja.«

Tako. Da boste vedeli. Za osamosvojitev Slovenije niso zaslužni le Demos ter njegova vlada in ministra (»republiška sekretarja«) Janša in Bavčar s Teritorialno obrambo in Policijo, pa Predsedstvo Slovenije z Milan Kučanom na čelu, beograjski solist Janez Drnovšek in še kdo od splošno priznanih. V fizični in duhovni pripravi, ki je kot množica krtov spodrivala in rahljala enopartijsko diktaturo, so svojo vlogo odigrali tudi pankovci, razni sumljivi umetniki, celo spolno drugačni in – ne nazadnje – Bojan Križaj in njegova smučarska tovarišija, ki si je za slovensko osamosvojitev nevede prizadevala na snegu. Ja, tudi na snegu, ki je sicer izredno minljiva snov in ne more biti podlaga za solidno državnost – tudi na njem se je dogajalo, kar je naposled pripeljalo v samostojno slovensko državo, kakršna že je. Je pa le.