Konec skrivnosti pikastih psov

Dr. Miloš Kus, avtor knjige Moj dalmatinec, prve slovenske monografije o tej manj poznani pasmi

Miloš Kus, dolgoletni strokovnjak za razvoj semenskega krompirja, je pred kratkim v samozaložbi izdal knjigo Moj dalmatinec, ki podrobno opisuje zgodovino, vzrejo in druge značilnosti pikastih sov, ki so priljubljeni tudi v Sloveniji. Gre za prvo tovrstno delo slovenskega avtorja, ki je nastalo kot rezultat več kot tridesetletnih raziskav in praktičnega dela pri vzreji pasme. Knjiga ima 124 strani, v njej je 32 predvsem barvnih slik, tudi nekaj originalnih, v prilogi pa je dodan še faksimile prvih opisov dalmatinca iz 18. stoletja, ki so jih številni avtorji kinoloških del spregledali ali zamolčali, ali pa z navedbami, iztrganimi iz teksta, napačno predstavili.

Poznani ste kot dolgoletni strokovnjak za krompir, kako pa ste pravzaprav zašli v kinologijo?

»Res je, da sem največ delal s krompirjem, ukvarjal pa sem se predvsem z virusnimi boleznimi poljščin, iz česar sem tudi doktoriral. Ljudem pa je ostal najbolj v spominu krompir, ki je šel na Gorenjskem od nič do vrhunca, ko smo v Šenčurju zgradili laboratorij za fiziologijo in virusne bolezni krompirja. Prvi pes je prišel k nam leta 1977, ko smo se vselili v novo hišo, dobila ga je hči. Sprva sem se s tem ukvarjal za hobi, s psom sem imel veliko veselja; ko je psička dobila mladiče, smo obdržali še eno. Odkar je najprej poginila starejša psička in za njo leta 1996 še mlajša, psa pri hiši nimamo več. Prej je bil stalno kdo doma, zdaj pa smo več odsotni in imamo mačko.«

Kaj vas je potegnilo, da ste se odločili proučevati prav dalmatince?

»Moja profesionalna deformacija je raziskovanje, ki sem mu posvetil vseh štirideset službenih let. Tako so me pritegnili tudi dalmatinci, ki so veljali za nekakšno misteriozno pasmo, za katero se ni točno vedelo, kdaj, zakaj in od kod je prišla. Na pasjih razstavah se je govorilo marsikaj, tudi v knjigah je bilo precej teorij, nič pa oprijemljivega. Ta moj hobi je bil tudi razmeroma drag, ker sem hotel stvari priti do dna. To pomeni, da je bilo treba najti vso staro literaturo, publikacije in knjige od leta 1570, ki jih pri nas sploh ni, zato je bilo treba veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Nekaj sem dobil preko medknjižnične izmenjave, nekaj starih zanimivih knjig je tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici in imel sem tudi to srečo, da sem imel po svetu veliko znancev, ki sem jih zaprosil, da so mi priskrbeli določeno gradivo.«

Ali je bila knjiga o dalmatincih že takrat vaš cilj?

»Sploh ne, to sem delal predvsem za hobi in zabavo. Tisto, kar je že raziskano in znano, ni več zanimivo, zanimivo je tisto, kar iščeš, tako kot filatelist, ki zbira znamke in najde kakšno nenavadno. V dvajsetih letih se je gradiva nabralo res veliko, poleg tega sem bil član vzrejne komisije za dalmatince pri Kinološki zvezi Slovenije in sem hodil na vzrejne preglede in tudi tam zbiral dokumentacijo. Imam polno omaro arhivov, tudi iz tujine. Bil sem tudi član avstrijskega kluba dalmatincev, kontaktiral sem z Mednarodno kinološko zvezo. Pošiljal sem tudi članke za enega od londonskih klubov, objavljal sem v reviji Kinolog, s kolegico sva na nacionalnem inštitutu za biologijo delala raziskavo DNK, kar ni bilo enostavno in poceni, financiral sem jo iz svojega žepa. Ko sem pred petimi leti videl, da se je nabralo toliko gradiva, sem ugotovil, da bi bila škoda, če bi šlo vse v pozabo in sem se odločil, da bom napisal knjigo.«

Kakšen pes je dalmatinec, s katerimi lastnostmi izstopa?

»Dalmatinci so srednje veliki psi, najbolj značilne pa so pike, ki jih nima nobena druga pasma. Zelo so živahni, zahtevajo veliko gibanja, so tudi zelo učljivi, čeprav so včasih rekli, da so neumni. So zelo pametni psi, vendar se pri njih nič ne doseže s kakšno grobostjo. Če dalmatinca enkrat udariš, bo zameril za vedno. Tisto, kar se nauči, pa si bo tudi zapomnil. Lepo socializirani psi so tudi dobri čuvaji, vendar niso napadalni. Vsekakor so dalmatinci zelo zanimiva pasma, imajo tudi zelo malo dednih bolezni, med slabšimi lastnostmi pa je pogosto izpadanje dlake, kar je mogoče omiliti z rednim dnevnim krtačenjem. Občutljivi so tudi za kožne alergije, naša psička je na primer slabo prenašala piščančje meso. Samci imajo lahko tudi težave z ledvičnimi kamni, njihova presnova je zelo podobna človeški, lahko se pojavi tudi gluhost.«

Je bilo v Sloveniji že prej kaj literature o dalmatincih?

»Pri nas je to šele druga knjiga, ki obravnava samo eno pasmo. Prva je bila izdana pred devetnajstimi leti o kraških ovčarjih. Druge knjige o psih so širše, na primer o lovskih psih, obstaja pa tudi nekaj prevodov, pred kratkim je izšla tudi knjiga Življenje s psom, ki je splošna. Menim, da je knjiga Moj dalmatinec monografija, osredotočil sem se samo na odkrivanje še neznanih dejstev o tej pasmi. V prvem delu je zgodovina pasme tudi iz obdobja, ko še ni bila utemeljena, obdelal sem zgodovino dalmatincev v Sloveniji, opisani so standardi pasme, poglavje o vzreji, ki je uporabno tudi za druge pasme, na koncu pa sta še dve legendi o psih, o katerih je krožila vrsta pripovedk.«