In potem je kar odložila telefon

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. januar 2010 / 06:00

Slovenija, dežela sposobnih in ustvarjalnih žensk (1)

Imajo ženske res več zanimivih zgodb o svojem življenju kot moški? Ali se jim, kot kaže, nenehno nekaj dogaja, kar pa znajo potem tudi oviti s pravimi besedami, da jim radi prisluhnemo? Ali pa so preprosto bolj drzne in nimajo dlake na jeziku, ko razčlenjujejo napake, ki so jih storile, in se »sončijo« ob lepih trenutkih, ki so jih doživele? Tako so se mi tudi ob zadnji prošnji, s katero sem prosila bralce, naj mi posredujejo zgodbe svojega življenja, oglasile le ženske. Morda bo tokratni poziv, s katerim želim potrkati tudi na vrata moških, ki imajo kaj povedati, da me pokličejo na GSM: 064/110 466, zalegel?

Vanja, s katero sem poklepetala tokrat, sodi v tisto najbolj ustvarjalno generacijo žensk. Vodi manjše podjetje, je zelo ambiciozna, rada potuje, skrbi za svoje dobro počutje, hkrati pa se zelo dobro znajde tudi v (za zdaj še) moškem svetu, v katerem je treba sklepati posle, biti čuječ in nenehno na preži.

»Veljala sem za zelo perspektivno in ambiciozno študentko. V prvem letniku, ki sem ga zaključila že na začetku junija, sem imela same desetke. Ker sem si morala denar za študij služiti sama, sem si med počitnicami našla delo v neki firmi. Moje, sicer še skromno znanje jim je še kako prav prišlo. Bila sem mlada, polna elana, in zdelo se mi je, da moram dati od sebe vse, kar lahko. V službi sem ostajala dlje, kot je bilo treba, zanimali so me določeni projekti, pridružila sem se skupini, katere člani so mi bili podobni. Naša prizadevanja je opazil tudi direktor in nas nekoč povabil k sebi na prigrizek. Od mene je bil starejši več kot dvajset let, a bil je zadosti šarmanten, da sem kot mlado in naivno dekle sprejela njegova osvajanja. Seveda ni ostalo le pri tem. Jeseni, ko se je bilo treba vrniti v Ljubljano ter nadaljevati študij, je naredil vse, da me je pregovoril, naj ostanem vsaj še leto dni. Da brez mene ne morejo, da bodo propadli, da sem gonilna sila tistega, že omenjenega projekta. Bila sem v dilemi, kaj naj storim. Ni mi bilo lahko, ne nazadnje sem vedela, da bom izgubila študijske kolege, po drugi strani pa me je mikal denar, ki mi ga je obljubljal, in seveda, on sam. Vzel mi je nedolžnost in sploh je bil dovolj izkušen ljubimec, da sem imela zaradi njega mehke noge. Na veliko žalost svojih staršev, ki so mi želeli dobro, zato so si tudi odtrgovali od ust, da so mi z manjšimi prispevki pomagali prvo leto pri študiju, sem pristala na vse, za kar me je moj direktor prosil. Janez mi je pristanek bogato poplačal, kupil mi je manjše stanovanje, kar mi je kot dekletu z dežele, kjer nisem imela niti svoje sobe, ogromno pomenilo. Le v tistih dnevih, ko je bil on doma pri družini, jaz pa sama in osamljena, sem se pričela tolči po glavi nad lastno neumnostjo. Moram povedati, da se je eno leto podaljšalo v dve, tri, tako da študija vse do danes nisem ne nadaljevala, ne končala,« prične svojo nenavadno zgodbo Vanja.

Vseeno pa je po klinih uspešnosti v podjetju, kjer je bila zaposlena, uspešno lezla proti vrhu. Sicer so nekateri namigovali, da zato, ker je v tesnih stikih z generalnim, a tisti, bolj realni, so na njen uspeh gledali z odobravanjem, saj bi se v kriznih obdobjih, katerih je bilo kar nekaj, vsem slabo pisalo, če ne bi bilo njene poslovne iznajdljivosti. V času osamosvajanja je bila firma med prvimi, ki je prešla v zasebne roke, Vanja pa je takrat postala lastnica večjega deleža, kot je pred tem kadarkoli sanjala.

»Moja usoda je bila s tem korakom zapečatena. Nečesa, kar je nekako bilo moje, pač nisem mogla prepustiti usodi, in to je še kako dobro vedel tudi Janez. S tem me je pravzaprav kupil, za zmeraj privezal nase in na službeni stol,« reče ironično zafrkljivo.

V tistem času pa so se dogajali še drugi pretresi. Vanjina sestra, ki si je ustvarila družino, imela dva majhna otroka, je čez noč pustila vse in se preselila k moškemu, ki je živel na drugem koncu Slovenije.

»Sestra je bila že od nekdaj zelo labilna, hitro je nasedla moškim čarom in z nekaj lepimi besedami se jo je dalo pregovoriti v marsikaj. Svak, vsa čast mu, da jo je prenašal, je bil drugačen. Brez njegove skrbi in pozornosti, kdo ve, če bi nečaka sploh dočakala prvo leto starosti, ker ju je sestra že takrat občasno pustila sama in se izgubila po svojih poteh. Ko se je vrnila, ju je napadla s svojo agresivno in posesivno ljubeznijo, zaradi katere nikogar ni spustila blizu, potem pa jo je nekaj pičilo … in spet je nekaj časa ni bilo. Nečaka (dvojčka) sta bila stara kakšne tri leta, ko je sestra imela eno svojih »čudnih obdobij«. Ker pa je domov ni bilo dlje kot običajno, smo jo pričeli iskati. Vključila se je tudi policija, a brez uspeha. Potem me nekoč, ko je potrebovala malo več denarja, pokliče sama in mi pove, da se ne bo več vrnila, da je našla »ljubezen svojega življenja«. Bila sem šokirana in najprej sem jo vprašala, kaj bo pa z otrokoma. Lahko ju ti vzameš, kakor hočeš, briga me, mi je odvrnila in odložila telefon.« (Se nadaljuje)