Kdo še otresa sneg z drevja?!

Jože Kralj s Poljšice, dobitnik priznanja za skrbnega gospodarja gozda na blejskem gozdno gospodarskem območju, je kupil enajst hektarjev gozda, s katerim skrbno gospodari. Pozimi celo otresa sneg z drevja.

Poljšica pri Gorjah – »Zdaj bom pa šel v gozd, da bom z mladih dreves otresel sneg. Pod njegovo težo se lahko zlomijo ali tako ukrivijo, da potlej ne bodo nikoli več ravna,« je v petek ob koncu najinega pogovora dejal Jože Kralj, dobitnik priznanja za skrbnega gospodarja gozda na blejskem gozdno gospodarskem območju za leto 2009. Ja, takšnih lastnikov gozda, ki bi z drevja otresali sneg, je malo ali jih skorajda ni! Tudi to kaže, da so v blejskem zavodu za gozdove izbrali za priznanje pravega lastnika in da si je Jože takšno priznanje tudi zaslužil.

Po gozdu seje in sadi

Jože izhaja z male kmetije v Begunjah, kjer je z očetom že v otroštvu rad zahajal v gozd in tudi potlej imel veliko veselje do dela v gozdu. Ko se je priženil na Poljšico, kjer nimajo kmetije, si je vseskozi želel, da bi imel svoj gozd. Načrt je uresničil 1998. leta, ko je v katastrski občini Bohinjska Bela, na južni strani pokljuške planote na nadmorski višini od 1163 do 1272 metrov kupil nekaj več kot enajst hektarjev gozda. Ja, malo je ljudi, ki niso kmetje, da kupijo gozd! A če ga kdo že kupi, večina to naredi predvsem zaradi ekonomskih računov: posekajo najboljši les, potem pa jih v gozd ni več. Jože formalno ni kmet, je pa gozdni posestnik, ki s svojo posestjo skrbno gospodari. Pretežno smrekovo bukov gozd želi pri pomlajevanju spremeniti v bolj mešan gozd, v katerem bodo tudi jelka, borovec, macesen, javor … To poskuša doseči po naravni poti, tudi tako, da še pred posekom dreves poseje seme želenih drevesnih vrst; veliko drevesc, ki jih je sam vzgojil, pa je tudi posadil.

Največji problem je divjad

»Mešani gozd je odpornejši,« pravi in poudarja, da je v delu gozda še čutiti posledice nekdanje gozdne paše (gniloba se s korenin seli tudi v deblo) in da mu največ problemov povzroča divjad – jeleni, mufloni, srnjaki in gamsi, ki objedajo mlado drevje, ga lupijo, se vanj drgnejo z rogovi. V sodelovanju z zavodom za gozdove je že ogradil z zaščitno ograjo štiri mlajše sestoje skupne površine okrog enega hektarja, še eno ograjo načrtuje, od štiristo do petsto smrek pa je ovil s plastičnimi mrežami, kakršne uporabljajo v gradbeništvu. Na vprašanje, je morda divjadi preveč in bi morali povečati odstrel, Jože odgovori: »Ne vem, to ni moja stroka.« Poleti, ko je nevarnost pretirane namnožitve lubadarja, gozd pregleduje vsaj enkrat na teden, za lubadarja ima pasti, lani ga je kar veliko ujel.

Šestnajst kilometrov od doma

Ker je njegov gozd od Poljšice oddaljen kar šestnajst kilometrov, je pred petimi leti v gozdu s soglasjem zavoda za gozdove in Triglavskega narodnega parka postavil kožarico – majhno leseno kočo iz lubja in vrhačev, v kateri ima spravljeno orodje, ki ga potrebuje pri gozdno gojitvenih in varstvenih delih, pa mrežo za zaščito mladega drevja pred divjadjo. »Ljudje, ki hodijo tod, si kožarico z zanimanjem ogledujejo in pravijo, da bi takšne, lesene, ne pa zidane, morale biti tudi počitniške hišice.«

Pri poseku pazi na mlado drevje

Seka bolj malo, le tisto, kar je nujno. Nekaj lesa razžaga v deske, preostalega proda kot hlodovino. »Cena lesa trenutno ni najboljša,« pripomni in doda, da pri poseku gozdnega drevja rad pomaga tudi drugim. Veliko seka v strmini, v nedostopnih predelih, odkoder les ročno »zlifra« tudi do vlak oz. poti. Gozdarji so v obrazložitev k priznanju zapisali, da je Jože odličen sekač z občutkom za gozd. »Pri poseku je pomembno, da drevo pade v tisto smer oz. tako, da pri tem uniči čim manj mladega drevja. Včasih še pred posekom požagam dolge veje, ki bi lahko poškodovale mladje. Sliši se čudno, ampak mlado drevje primerjam z mladimi živimi bitji.«

Doslej je v gozdu delal varno, pred dvema letoma si je sicer zlomil nogo, a ne zaradi »golcarije«. Ko je hitel na malico, mu je spodrsnilo … »V gozdu najraje delam sam, v skupini hitro kaj spregledaš. Pred posekom, še zlasti v strmini, si dobro ogledam teren in položaj drevesa, razmislim o vsakem koraku …,« pravi in doda, da v strmini seka od vrha navzdol in ne od spodaj navzgor. Dobro sodeluje z revirnim gozdarjem, se udeležuje izobraževanj za lastnike gozdov, predvsem predavanja o gojenju gozdov pa popestri še s svojimi izkušnjami.