Železna pest

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 21. januar 2010 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Zadnjič sem končala s Tininim spoznanjem povezanosti in nevsakdanje pripadnosti, da ne rečem tako globoke ljubezni njenih staršev (se pravi mene in Andreja), da je bila navzven domala nevidna in neslutena. Zdaj pa dovolj o teh zakonskih intimnostih.

Ne le Tina, tudi sama, v svojem razmišljanju korak za korakom odstiram skrivnosti svoje povezanosti ali, če hočete (nezavedne) pripadnosti Nadnaravni sili od svojega zgodnjega otroštva. V čas železne pesti komunizma, mi je spomin odplaval, ko sem se zbita kot turška fana po prestanem poročnem ceremonialu domala sesedla v posteljo.

Tole mi je »rolal« spomin. Bil je ponedeljek, dan po velikonočni nedelji leta 1962. Hodila sem v prvi razred osnovne šole Frana Levstika v strogem ljubljanskem centru, ki je v takratni Sloveniji menda veljala za najnaprednejšo. Ali je to bila ali ne, je drugo vprašanje, nedvomno pa je bila to šola takšnih in drugačnih eksperimentov.

Sestra Eva mi je na ramena tlačila sorazmerno težko šolsko torbo, ko sem zaslišala zaigrano miren mamin glas, ki je bil tako nenavadno nonšalanten, da ga še po toliko desetletjih še vedno razločno slišim: »/…/ In če bo učiteljica vprašala, pri kom ste barvali pirhe, se vama ni treba javiti.«

Nad tem njenim napotkom sem bila šokirana. Tega, me tovarišica zagotovo ne bo vprašali, sem razmišljala z otroško neizkušenostjo in naivnostjo. Zakaj, bi sploh me vprašala? In sem veselo odskakljala v šolo.

Po obveznem protokolu, ko se je pred tablo postavil dežurni sošolec in z dvignjeno pestjo zakričal: »Za domovino« vsi drugi, pa smo mu iz klopi, kajpada stoje in z enako zagrizenostjo odkričali: »S Titom naprej«, se je tovarišica naslonila na kateder, prekrižala roki nad želodcem, s pronicljivimi očmi zavrtala v mojo dušo in v drugih petintrideset nedolžnih duš vrstnikov in vrstnic in s strogim glasom zapovedala: »Vstanite vsi, ki ste v petek barvali pirhe.«

Oh, kako zelo sem bila pretresena. Oh, kako globoko sem bila presunjena zaradi vedenja tovarišice, ki me je naučila pisati, brati, abecede, računstva in sem jo občudovala malenkost manj kot svojo mami. Oh, kako neizmerno sem bila presenečena nad njeno jasnovidnostjo. Le kako je lahko vedela, sem se takrat čudila, kaj nas bo tovarišica v šoli zasliševala?

Pogledala sem svoje prste, ki so bili, tako kot prsti vseh v 1. a, kodrlajsasti od barve za pirhe, in sem jih tako kot sošolke in sošolci, v trenutku skrila pod klop.

Ozirala sem se okrog sebe, da vidim, kdo bo prvi, ki bo zbral pogum in se javil? A, glej čudo. Vsi so kot pribiti obsedeli na svojem stolu.

Nenadoma me je kot iz topa sestrelilo s stola, nakar sem z neizmernim ponosom na ves glas izjavila: »Pri nas doma smo barvali pirhe.« Ko sem se usedla nazaj na svoj stol, sem slišala grobno tišino razreda.

Takrat si svoje upornosti nisem znala pojasniti. A si za to nisem niti prizadevala. Zdaj ne dvomim, da sem bila že takrat v milosti Svetega Duha. (Se nadaljuje.)