V vrtincu potrošnje

Potrošništvo vpliva na vse aspekte sodobnega življenja, piše arhitektka dr. Špela Šeme v knjigi V vrtincu potrošnje. Avtorica je ustvarjalno razpeta med tremi celinami: Ameriko, Avstralijo in Evropo. V Sloveniji je prva sistematična raziskovalka razmerja med arhitekturo, interaktivnostjo ambienta, čustvenimi vmesniki ter potrošništvom. Knjiga na številnih primerih osvetli vpliv potrošništva na družbo, prostor, arhitekturo.

Naj vas najprej vprašam kot Kranjčanko, kako se je Kranj odzval na sodobne izzive potrošništva?

»Zelo me moti, da so dopustili, da se velike škatle, v katerih so nakupovalni centri, gradijo na kmetijskih zemljiščih prve kategorije. Žal ta naša družba še nima takšne tradicije kapitalizma, da bi razumela, da bomo dolgoročno zelo veliko izgubili, če bomo na prvovrstni zemlji gradili nakupovalne centre in parkirišča. V zelo razvitih predelih sveta, na primer v Kaliforniji že vsaj dvajset let ne dovolijo več tega, nakupovalne centre pa postavljajo na degradirana območja. Ne vem, zakaj ne bi pri nas preskočili teh dvajset let, ki so jih Američani porabili za učenje, da so prišli do novih spoznanj. Pri nas je miselnost še na kratki rok: ceneje je graditi na prvovrstni zemlji, kot pa sanirati stavbo v mestnem jedru. A tudi mesto mora živeti! Ljudje pa v mesto ne bodo več prišli zaradi ene same trgovine, ampak zaradi sveta doživetij. Ko so se sosedje K4 v Ljubljani pritožili nad hrupom, so jim odgovorni na občini lepo odgovorili: od mesta se pričakuje dogajanje, življenje, poteka kulturna, poslovna izmenjava. Če vam ta utrip ne ustreza, vas nihče ne sili, da živite tukaj. Če bi se preselili v središče Pariza, bi se vam ljudje smejali, če bi rekli, da je preveč hrupa.

Kakorkoli, nekateri kritizirajo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, pa je bil prvi pri nas, za katerega vem, da je kapital postavil v meje tako, da mu bo dal dovoljenje za gradnjo, če bo mesto v zameno dobilo nove vrtce, parke, javne površine. Kranj temu žal ne sledi. Poleg tega celoten nakupovalni prostor na obrobju Kranja nima zazelenitev, fontan, klopi za počitek, torej nima urbane ureditve, kar bi bila dodatna kvaliteta. Povprečen potrošnik pri nas še ni ozaveščen, da bi zahteval kvalitetnejše okolje. Poanta je v tem, da bodo v prihodnosti zmagovala okolja, ki bodo ustvarjala doživetja.«

Človeško zaznavanje in razumevanje sveta se je spremenilo z dajanjem prednosti fantazijskim in ustvarjenim okoljem pred naravnimi. Zakaj torej umetna okolja, kot so nakupovalna središča z brezplačnimi otroškimi igralnicami, zabavišča, ogromna letališča privabljajo množice kot magnet?

»Večina ljudi se že počuti bolj varne v »ukročeni divjini«. Generacija, ki odrašča, se vzgaja v udobju, kar pomeni, da zlepa ne bodo naredili koraka več iz cone udobja, če to ne bo nujno potrebno.

V bližnji prihodnosti bodo vodili igro oblikovalci emocij. V knjigi opisujem primer otroške igralnice v enem od nakupovalnih centrov v tujini, v katero so postavili predimenzionirano mravljišče v stilu 3D ambienta. Kar sem videla, je bilo zares fascinantno! Otroka oblečejo v pajaca mravljo, mu pokažejo filmček o življenju mravelj in ga spustijo v virtualno mravljišče, da svet mravelj doživi od blizu. Otrok s tem dobi novo izkušnjo in če je kdaj prej že teptal mravlje, tega zagotovo ne bo več storil. Raziskave so namreč pokazale, da se otrok skozi interaktivno doživljanje v novem okolju neprimerno več nauči. To zelo dobro vedo tudi znanstveni centri, kot je Hiša eksperimentov v Ljubljani. Otroški muzej postaja nekakšno izkustveno središče, prostor, kjer se napotki za realno življenje mešajo z igro. »Naredi, poskusi in se uči!« je nekakšen skupni moto. Namesto starega »prosimo, ne dotikajte se« se pogosteje pojavlja »prosimo, dotaknite se«.

Ste kot Kranjčanka svoje znanje že kdaj ponudili rodnemu mestu?

»Kranjska občina pod županovanjem Vitomirja Grosa je odkupila mojo diplomsko nalogo, v kateri sem spojila kulturni prostor Prešernovega gaja preko predlaganega umetniškega paviljona - kavarne - z otroškim igriščem pod Prešernovim gajem. Danes je to igrišče zanemarjeno, a je še vedno idealna lokacija, da bi naredili zeleno cono. Mesto Kranj v ožjem jedru nima varne zelene cone. Diploma je očitno obležala v enem predalu na občini. Sodelovala sem tudi pri projektu Kranjske hiše, vendar sva s kolegom zaradi nekorektnosti s strani odgovornih za ta projekt s strani občinske uprave v zadnji fazi odstopila od projekta.«

Tehnološki izum, ki je temeljno vplival na pojavnost sodobne arhitekture, je izum klimatske naprave. Omogočil je uporabo orjaških hal, drugačen dizajn čelnih fasad trgovskih stavb, grobo ločil interier od eksterierja, pognal mesta v višino in do tedaj nujni arhitekturni element – okno – prikazal kot nepotreben.

Kakšen naj bi bil arhitekturno dovršen sodobni nakupovalni center?

»Mercator je v Bovcu naredil ličen manjši center, ki ni »škatla«, ampak so ga opremili v alpskem stilu. Temu lahko rečem, da je arhitektura dodana vrednost prostoru in ni samo še ena trgovina več. Je pa res, da se danes nakupovalna središča spreminjajo na tri do pet let, pa ne zaradi dotrajanega materiala, ampak zato, ker ljudje hočejo novega. Problem je, ker to onesnažuje okolje.

Družbe, ki imajo tradicijo kapitalizma, so dodelale mehanizme in varovalke v urbanizmu. V New Yorku je že župan Michael Bloomberg vsakemu podjetju, ki je želelo oglaševati na avtobusnih postajališčih, dal pogoj, da mestu najprej brezplačno zgradi lično in varno postajališče. Tega se moramo v Sloveniji še naučiti.«

Letališki prodajni prostori kažejo najvišjo prodajo na kvadratni meter od vseh vrst prodajnih prostorov.

Torej svet potrošništva ni nujno slab in ga je treba obrniti sebi v prid.

»Ne, ni. Zelo dober primer, žal ne iz Slovenije, je Queen Victoria Building v Sydneyju, ko gre za primer zlitja potrošništva in obnove arhitekturnega bisera. To je bila propadajoča stavba, za obnovo pa mesto ni imelo denarja. Vodilni v mestu so začeli razmišljati lateralno, to pomeni, da so navidez nepovezane stvari povezali, tokrat za višje dobro. Pripravili so razpis trgovcem, v katerem so jih zavezali k financiranju obnove, v zameno pa trgovcem dvajset let ni bilo treba plačevati najemnine. Stavbo so oživili, vanjo naselili trgovine višjega cenovnega razreda, restavracije, v njej potekajo razstave, koncerti. Sploh nimaš občutka, da si v nakupovalnem centru, ampak v nekem elitnem klubu. Semkaj se zgrinjajo trume turistov. Mesta naložba ni stala niti avstralskega dolarja. 

Danes je prav vse potrošnja, tudi cerkvene ustanove. Koliko cerkva v Nemčiji predvaja nogomet na velikih platnih, samo zato, da privabijo ljudi. Tudi šole že tekmujejo za vsakega učenca, dijaka, študenta.«

Izum tekočih stopnic je fenomenalen, omogočil je izrabo mesta po vertikali, ker je prostor v središčih mesta zelo dragocen. Rusi so jih uporabljali za transport ljudi v tovarnah, da so dosegli večjo produktivnost, kar je še en primer, da ni zlo v predmetu, ampak je od človeka odvisno, kako to uporabi.

Nakupovanje nas čustveno poteši, saj izdelek obljublja, da mu lahko zaupamo, ko nas celo ljudje pustijo na cedilu.

»Odvisno, kakšen človek si. Če imaš občutek lastne vrednosti, veš, kdo si, imaš prijatelje, boš šel k prijatelju na kavico in pogovor, ko boš nesrečen. Če pa si odtujen in imaš seveda denar, boš šel v trgovino po novo stvar. Potrošniška družba načrtno in zelo uspešno izkorišča to, da so predmeti čustveni nadomestki. In žal, tako kot povsod na svetu, so najbolj neprivilegirani sloji tisti, ki nimajo znanja. Zato je to začaran krog … Če se družba v sedanjem času recesije ne bo pozdravila, se skozi potrošnjo zagotovo ne bo.«