Šepetalci

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. januar 2010 / 06:00

Iz zgodovine Sovjetske zveze poznamo predvsem njene velike zgodbe, tako v dobrem kot v slabem.

Kako je, denimo, agrarno in zaostalo Rusijo v dobrih treh desetletjih preobrazila v eno najbolj razvitih industrijskih držav na svetu, kako je odigrala odločilno vlogo v zmagi nad nacizmom, kako je bil sovjetski človek prvi, ki je poletel v vesolje … In kako sta njena velika diktatorja, Lenin in Stalin, osebno ukazala ali s svojim načinom vladanja povzročila smrt milijonov državljanov. Jeseni 2009 pa smo dobili kapitalno knjigo, ki nam odstira pogled v doslej v glavnem neznano zasebno življenje sovjetskih ljudi – če so kaj takega sploh imeli. »Kakšno je bilo zasebno življenje sovjetskih ljudi v letih Stalinove vladavine? Kaj so v resnici mislili in čutili? Kako so ohranjali zasebnost v prenatrpanih komunalnih stanovanjih, v katerih je tedaj živela večina mestnega prebivalstva? Tam so imele družine ponavadi na razpolago en sam prostor ali pa še tega ne v celoti, vsakemu pogovoru pa je bilo mogoče prisluškovati iz sosednje sobe. Kaj je pomenila zasebnost v času, ko je država z vsemi sredstvi, od zakonodaje do fizičnega in ideološkega nadzora, neprestano vdirala na vsa njena področja?«

Odgovore na ta in še bolj nadrobna vprašanja najdemo v knjigi Šepetalci (s podnaslovom: Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji), ki jo je napisal angleški zgodovinar Orlando Figes /izgovori: fajdžiz/. Pred to knjigo smo brali (in tudi v tem feljtonu predstavili) Figesovo uspešnico Natašin ples, kulturno zgodovino Rusije, zdaj imamo pred seboj monumentalno in lepo berljivo pričevanje o fenomenu »zasebnosti« pod Stalinom. »V družbi, v kateri je vladalo prepričanje, da človek zaradi predolgega jezika konča v zaporu, so družine preživele tako, da so se zaprle vase. Ljudje so se naučili živeti dvojno življenje: informacije in misli, religiozno prepričanje, družinske vrednote, izročila in vse druge vidike svoje zasebne eksistence, ki se niso skladali z merili sovjetske družbe, so skrbno prikrivali pred očmi in ušesi nevarnih sosedov, včasih pa celo pred lastnimi otroki. Naučili so se šepetati. Ruščina pozna dve besedi za šepetajočega. En izraz označuje človeka, ki šepeta, ker se boji, da mu prisluškujejo (šepčuščij), drugi pa ovaduha, tistega, ki ljudem za hrbtom skrivaj prišepetava oblastem (šeptun). Pomenski razloček izvira iz ruščine Stalinovega obdobja, ker so celotno sovjetsko družbo sestavljali šepetalci te ali one vrste.«

Sicer pa so hoteli boljševiki zasebno življenje enostavno ukiniti in iz posameznikov narediti člene nekakšne kolektivne osebnosti. »Za dosledno izgradnjo 'kolektivne osebnosti' je bilo po mnenju boljševikov treba 'razbiti školjko zasebnega življenja'. Leninova žena Nadežda Krupska je trdila, da bo, če bo dovoljeno razlikovati med zasebnim in javnim življenjem, 'to prej ali slej vodilo v izdajstvo komunizma'. Boljševiki so bili prepričani, da je predstava o 'zasebnem življenju' kot nečem, kar je ločeno od sveta politike, zgrešena, saj politika posega čisto v vse; v tako imenovanem 'zasebnem življenju' posameznika ni ničesar nepolitičnega. Zato mora biti zasebnost podvržena političnemu nadzoru. Prostori zasebnosti onkraj dosega državnega nadzora so se zdeli boljševikom nevarna gojišča kontrarevolucionarjev, ki jih je treba razkriti in izkoreniniti.«

Intelektualno močnejši posamezniki (ne le znani oporečniki, kakršen je bil A. I. Solženicin) so se temu kolektivizirajočemu pritisku izognili tako, da so se zatekli v prostor zasebnosti; tega so si omislili v svoji notranjosti, čeprav so sicer živeli v komunalnem stanovanju ali celo na enem od »otokov« arhipelaga Gulag. Večina tega ni zmogla in je psihološki pritisk razdvojenosti v sebi premagala tako, da se je z režimom – identificirala! Figes ugotavlja, da so »molče sprejeli in ponotranjili temeljne vrednote sistema, njegova pravila in morda sodelovali pri izvrševanju zločinov režima ter s tem postali njegovi sokrivci«. »Vera v sovjetski projekt in udeležba v njem sta dajala njihovemu trpljenju smisel; bila sta višji cilj, brez katerega bi se zlahka prepustili obupu.« V Šepetalcih je popisano veliko število zelo različnih in dostikrat prav neverjetnih usod. Nam, ki živimo v prostoru in času, kjer naj bi bila zasebnost zagotovljena dejansko in ne le kot pravica, so ti sovjetski šepetalci skoraj nedoumljivi. Po drugi strani pa: ali nismo tudi mi vse bolj nadzorovani? Saj je znano, da nas Veliki brat – da bi nas obvaroval pred teroristi in drugimi zlikovci – ves čas opazuje …