A mislite, da govorite resnico, če vas ne ujamejo na laži?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. januar 2010 / 06:00

Klavdija in utrinki iz njene mladosti, ki to ni bila (3)

»Gledal je vame in nanašal barve na platno. Včasih mi je ukazal, naj se slečem, in potem sem se z golo ritjo usedla na sveže nanošene barve ter migala sem in tja. Menda so šla prav ta platna med kupci za med,« je dejala in se poredno zasmejala.

Z moškimi se je tudi pogovarjala. O marsičem.

»Saj sem ti že na začetku rekla, da bi bila lahko celo ministrica, če bi imela možnost, da bi hodila v šolo,« je z enim stavkom presekala moje dvomeče poglede.

Recesija ji je prišla še kako prav. Cena stanovanj je padla in uspelo ji je, da je kupila spodobno bivališče, ki si ga je preuredila v prijeten dom. Pokazala mi je fotografije in presenečeno sem ostrmela ob domačnosti, ki je vela iz njih.

»Dom je moje kraljestvo, tja nikogar ne spustim. Niti tistih, ki se imajo za moje prijatelje. Doma sem lahko taka, kot v resnici sem, tam se mi ni treba smehljati po službeni dolžnosti,« je nadaljevala Klavdija, a v njenem glasu sem začutila kanček žalosti.

Zasmejala se je.

»Priznam, občasno imam tudi jaz popadke in si zaželim normalnih odnosov. Pestovati otroka, gledati televizijo in kuhati kosilo v dvoje. Na srečo me taki prebliski hitro minejo.«

Po nekem čudnem naključju ji je uspelo priti do starih fotografij družine, ki so jo nesrečni dogodki zdesetkali do te mere, da sta živa le še dva potomca.

»Eden od njiju mi je fotografije tudi izročil, dala sem jih povečati in sedaj krasijo stene v mojem stanovanju. Na tak, umeten način, sem si ustvarila iluzijo, da tudi jaz nekomu pripadam,« je še dodala.

Zanimalo me je, kdaj je bila zadnjič v »službi«.

»Danes zjutraj,« je odgovorila brez razmisleka. »Že nekaj časa, že navsezgodaj, prihaja k meni neki gospod, ki si lahko urico zase utrga le v teh nemogočih urah. Ko opraviva s prijetnimi dolžnostmi, mi pripravi zajtrk, skupaj pojeva in se razideva. Je zelo ugleden, prijazen, lahko bi rekla, da ga pozna veliko ljudi. Žal pa ima to smolo, da so ženske že od otroštva nad njim zganjale nasilje. Imel je nemogočo mamo, ki je preko njega negovala svoje bolne ambicije, podobno je počela tudi žena, njeno vlogo je potem prevzela hči. Ker bolj poznam njegovo seksualno plat, lahko rečem, da so bile situacije, v katerih se je znašel, velikokrat zrele za psihiatrijo. Nikoli ne bom razumela žensk, ki moške izsiljujejo s svojim telesom. Ko bi za to vsaj zaračunale, ne rečem, a kaj, ko to počnejo v želji, da kaznujejo in ponižujejo,« je bila poznavalsko kritična.

Nasploh pa se ji zdi ponižujoče, da se nekateri zgražajo nad njenim početjem. Slovenija je ena sama kurbarija, trdi.

»Poglejte na internet, kaj boste našli? Številne strani, ki se hvalijo z več deset tisoč člani, ki v anonimnosti iščejo seksualne partnerje. Ženske se brez sramu ponujajo in to zastonj, moški tudi. Varanja in skakanja čez plot je toliko, da se ti še sanja ne. Če mene vprašaš, bi se morali delodajalci zamisliti ob številu izgubljenih ur, kajti večina zmenkov se dogaja v dopoldanskem času. Včeraj, na primer, sva se dogovarjala z nekim tipom, dela kot zavarovalničar. Ko sem mu omenila, da pri meni ne bo zastonj, me je nadrl nazaj, da mu je vseeno, saj lahko dobi deset drugih, ki bodo voljne dati noge narazen zastonj. In vse te ženske mi delajo nelojalno konkurenco,« se huduje, malo za šalo, malo zares.

Sem in tja jo vabijo tudi na domače zabave, kjer skrbi za »dvig razpoloženja«. Klavdija trave sicer ne kadi, jo pa kdaj prinese, ker tako želijo naročniki.

»Ko se potem prisotni malo »sprostijo«, se začnejo orgije, ki presegajo celo mojo lastno fantazijo,« reče in se zatem loti še nekaterih vročih podrobnosti, ki jih kar stresa iz rokava.

»Punce, ki jim do polnoletnosti še veliko manjka, starejši frajerji, posamezniki in pari, ko pokadijo nekaj dimov, ni več važno, kdo s kom in kako. Vse postane dovoljeno, da je le žur in veliko užitka.«

Ko se bo svojega dela naveličala, bo začela pisati knjigo.

»Knjiga bo prava bomba in mi je že danes malo mar, če bo raznesla tudi mene!« se zasmeje in poredno pomežikne.

Zapitek sem potem plačala jaz.

»Vesela bodi, da ti obeh ur, ko sva kramljali, nisem še posebej zaračunala,« je še dodala, preden je vstala, mi stisnila roko in izginila med sprehajalci, ki so ob Ljubljanici lovili še zadnje žarke popoldanskega sonca.