Eden in edini - Gašper Kordež

Na obisku pri smučarski legendi Gašperju Kordežu, ki je dopolnil 81 let.

Gašper Kordež je smučarska legenda. Resnična legenda, ki zdaj živi svojo zasluženo upokojitev. Nehote sem ga obiskal na njegov 81. rojstni dan. Vedno me je strah, preden stopim pred velikane športa. Trema, se reče temu, ko se ti zašibijo kolena in ko ne izustiš niti tiste želje po dobrem dnevu. Moje mencanje pred vrati je odpravil njegov sin Matej, ki gre po očetovi smučini in bo, kot kaže, čez določen čas tudi sam vstopil v svet legendarnih smučarjev. Gašper Kordež je, kot si sam pravi, deda, ki je vesel, da še vedno dočaka sneg in smučarske tekme. Kje začeti spraševati človeka, ki se je v smučino pognal že leta 1938, človeka, ki je začel tekmovati na smučeh takoj po drugi svetovni vojni?

Naše smučarske tekačice zmagujejo?

»Končno! Sem vedel, da ne bom šel prej v zemljo, preden ne vidim Slovenke ali pa Slovenca, kako zmaguje na svetovnem pokalu v smučarskem teku. Petra Majdič je za take, kot sem sam, potrditev, zakaj nismo hoteli nikoli odnehati. Smučarski tek je skozi desetletje, vse od druge svetovne vojne naprej le "ovohaval" svetovno elito. Nismo in nismo mogli prebiti zidu na poti v ospredje. Vse smo poskusili, imeli smo neverjetne talente, tudi pogoje za trening smo imeli nadvse ugodne, dobre strokovnjake, a še danes ne vem, v čem je bil glavni "štos", da nam ni uspelo. No, zdaj, zadnja leta je vse drugače. Ne samo zaradi Majdičeve, ampak tudi zaradi vseh drugih tekačic, ki so čisto blizu vrha. Prepričan sem, da se bo kmalu tudi tekačem "utrgalo" in bo potem mera polna in trud poplačan za vsa leta nazaj.«

Gašper Kordež je bil kombinatorec, kar pomeni, da je bil smučar tekač in skakalec. V tej disciplini je bil desetkrat prvak Jugoslavije. Tekmoval je in tudi zmagoval po Evropi. Takrat še ni bilo svetovnega pokala, bile pa so tekme, na katerih se je dalo zmagati ali vsaj biti v ospredju, pa četudi v Skandinaviji. Gašper nikoli ni zapustil smučk. Po bogati tekmovalni karieri je takoj postal trener tekaško smučarskega kluba Triglav iz Kranja. Kmalu je postal selektor in glavni trener jugoslovanske reprezentance. Legendarni par Maks Jelenc in Milena Kordež je leta 1976 popeljal na olimpijske igre v Innsbruck.

Pogrešate smučarijo?

»Odkar vem zase, sem bil na smučeh. Od leta 1948 do leta 1991, ko sem se upokojil, sem bil neprekinjeno v smučini in med smučarji tekači ter skakalci. Do leta 1983 sem bil učitelj prakse in telesne vzgoje na iskrški šoli in poleg obvezne službe bil še trener vseh kategorij takratnega kluba Triglav. Od leta 1983 sem bil samo še trener, nič več učitelj na šoli. To so bila potem nekako najlepša in najnapornejša leta moje kariere, tako da mi sploh ni jasno, kako sem pred tem lahko združeval redno službo in smučarijo kot volontersko delo.«

Na kaj ste ponosni, če se spomnite na svojo smučarsko kariero?

»Najbolj sem seveda ponosen na to, da sem vsa ta leta vztrajal v tem delu. Ponosen sem, da je moj sin Matej še danes tesno povezan s smučarijo, da vzgaja mlade, bodoče tekmovalce. Ponosen sem, da sem na olimpijske igre spravil Jelenca, Kordeževo in Iva Čarmana. Ponosen sem na vse tiste talente in netalente, ki so skozi smučarijo odrasli v odlične osebnosti. Če se samo spomnim, koliko mladcev in mladenk je šlo skozi tekaško-smučarski klub Triglav, se mi naježi koža. Zame je bil najlepši občutek vedno takrat, ko sem videl srečo v očeh tekmovalcev, ki so bili zadovoljni z mojo pomočjo, ko so mi pokazali, da cenijo moj trud, namenjen njim. Ponosen sem, da sem bil v tisti generaciji, ki je vlekla "špuro", po kateri zdaj smučajo taki, kot so Majdičeva, Fabjanova, Višnarjeva, Marič, Bauer, Brankovičeva, Malijeva, Peterka, Kranjec in še številni podobni ...«

Nalil mi je domačo limonco, potem se nama je pridružil še sin Matej, ki je moral priznati, da je deda legenda. Pravil je, da je to danes nepojmljivo, kar je počel. Njegovo volontersko in kasneje profesionalno delo je z današnjimi časi neprimerljivo. Kaj takega danes ljudje niso pripravljeni početi niti za plačilo, kaj šele zastonj. Gašper je sedel nasproti in se zamislil v preteklost. Potem je dejal: »Vse je poplačano! Ves moj in naš trud je poplačan. Zdaj lahko gledamo le še v prihodnost ...«