Teja s črnim pasom

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Škofjeločanka Teja Lapanja, tekmovalka v Survivorju, nekdanja državna prvakinja v karateju, v zadnjih letih največ kolesari.

Teja Lapanja bo 10. februarja dopolnila 31 let. Je tekmovalka resničnostnega šova Survivor, kjer se uspešno bori tudi s predstavniki nasprotnega spola in je še vedno v igri za zmago. S fizično pripravljenostjo nima težav. Zanjo lahko zapišemo, da je bila prej športnica kot znana, kar je postala tako po športnih rezultatih kot sedaj tudi po udeležbi na šovu. Priznava, da je športna odvisnica in da ji na rekreacijo nikoli ni težko iti. Tudi tokrat je bilo tako. Za intervju sva bili dogovorjeni na Pokljuki, na dan, ko je snežilo in pihalo, ko so bili na tekaških smučeh le najbolj zagrizeni rekreativci. Zanjo to ni bil problem. Šport je namreč pomemben del njenega vsakdanjika in tako je že od malih nog.

Kakšni ste bili kot majhna punčka?

»Če bi vprašala starše, bi rekli, da nekaj tako živahnega, kar je bilo težko slediti. Niti med gledanjem televizije nisem mogla sedeti pri miru. Že takrat sem bila zelo aktivna. Če je kdo predlagal, da gremo kam »migat«, sem bila takoj za.«

V osnovni šoli ste začeli trenirati karate?

»Najprej sem trenirala atletiko, potem pa sem se vpisala na karate. Moj največji dosežek je bil, da sem še kot mladinka osvojila naslov članske državne prvakinje. Zmagala sem tudi na nekaj mednarodnih tekmah. Ko sem bila stara sedemnajst ali osemnajst let, sem s karatejem končala.«

Teja ima torej črni pas?

»Ja, imam črni pas. Že dolgo je sicer od tega, ko sem trenirala karate, mislim pa, če bi šla nekajkrat na trening, bi hitro prišla noter. To ti ostane.«

Kako ste od karateja prišli do zmagovalke triatlona jeklenih?

»Po srednji šoli sem šport nekoliko opustila, saj sem dala prednost potovanju. Veliko sem bila po svetu in med potjo kaj dosti nisem migala, tako da sem se po letu dni domov vrnila težja za sedem kilogramov. Moje odsotnosti z doma s tem še ni bilo konec, saj sem se odločila za začasno selitev v Ameriko, kjer sem študirala in delala. Tam sem veliko hodila na fitnes, s kakšnim drugim športom pa se nisem ukvarjala. Iz Amerike sem se vrnila leta 2006 in od takrat sem s športom zasvojena. Največ kolesarim, letos sem na kolesu zaradi udeležbe na Survivorju naredila le 2500 kilometrov, tečem, plezam, po novem tečem tudi na smučeh. Glede na to, da se moj oče Pio že vrsto let udeležuje triatlona jeklenih v Bohinju, ni naključje, da sem se v tem poskusila tudi jaz in leta 2008 postala zmagovalka pri ženskah, za očetom pa zaostala za vsega pol minute.«

Prav zaradi Survivorja ste lani morali izpustiti napovedan dvoboj na triatlonu z očetom. Kako vam je bilo zadnjo soboto v avgustu na Filipinih?

»Tega dneva se zelo dobro spomnim. Vsem sem razlagala, da to je pa dan, ko bi z očetom morala imeti že od triatlona 2008 napovedan dvoboj. Zelo mi je bilo žal. To je bila verjetno edina stvar, po kateri se mi je kolcalo na Survivorju, razen hrane seveda. Družinski dvoboj je prestavljen na letos. Moj cilj je premagati očeta, potruditi pa se bom morala v veslanju. V tej disciplini je oče hitrejši, a mi kljub »rivalstvu« pomaga in mi je celo kupil hitrejši čoln. Šport je način življenja v naši družini in pri tem sem najbolj po očetu. Česarkoli se lotiva, nama gre vsaj povprečno, če že ne dobro. Pa tudi mami je športna.«

Vam je kdaj žal, da v športu niste profesionalno?

»Včasih morda, a moje izkušnje kažejo, da če sem v enem športu predolgo, se ga naveličam, postane mi preveč monotono. Vem pa, da bi morda lahko bila konkurenčna najboljšim.«

Koliko je vaša dobra kondicija prišla prav v Survivorju?

»V Survivorju je fizična pripravljenost pomembna, še bolj pa psihična in pravilna ocena vsakega posameznika. Hočeš nočeš se vsakemu posebej prilagodiš. O mojih fizičnih sposobnostih ostalim tekmovalcem nisem govorila. Počakala sem na boje in tam dokazala, kaj zmorem. Bili so presenečeni, saj so me imeli za »damo«, kar se športa tiče, so me zelo podcenjevali. Izmed vseh mi je bil morda konkurenčen edino »Aca«.«

Vaši športni cilji za 2010?

»Kot že rečeno zmaga na triatlonu jeklenih, premagati očeta, da grem še enkrat na kolesarski Juriš na Vršič, prvič na polovični ironman na Dunaj, ter preteči pol maraton v času med 1:25 in 1:30.«