Otroška peresa

Besedilo: A. H.
Kategorija: Mularija / / 06:00

Kako je deček prevaral zobno miško

Nekoč je živel deček, ki ni bil dobrega srca. Imel je ravno počitnice, zato se je z družino odpravil na morje. Ko je šel plavat, je v morju zagledal majhen kamen, ki je bil čisto podoben njegovemu zobu. Nato je našel še enega in še enega. A ti kamni so imeli čarobno moč, razen enega. Naslednji dan, ko so prišli domov, je deček zobni miški podtaknil zob oziroma kamen. Ko je šel spat, se je kamen spremenil v čisto pravi zob. Miška mu ga je vzela in mu namesto njega dala pet evrov. Naslednji dan je bil deček zelo presenečen. Zvečer je spet dal kamen pod blazino. Pazi! Ta ni bil začaran. Ponoči je spet prišla miška. Videla je, da to ni pravi zob, ampak je kamen. Dečku je tako zamerila, da je šla v kuhinjo, odprla hladilnik in ven v zameno vzela pet evrov vreden veeeeelik kos sira. Tako ga je imela še za celo leto in dečku je tako zamerila, da nikoli več ni prišla k njemu. Kdo ve, mogoče se še dandanes miška in deček nista pobotala.

Miša Oblak, 4. a., OŠ Ivana Tavčarja, Gorenja vas

O prašičku, ki je jedel kovance

Nekje v naši hiši sem našla hranilnik v obliki prašička. Ker mi denar neprestano uhaja iz žepa (ki sicer nima luknje), se mi je zdel super. Dala sem mu ime Pujsi. Pujsi je znal tudi govoriti. Vsakič, ko je kdo rekel »denar« ali »žepnina«, je glasno zakrulil in rekel: »Pujsi je priden pujs, potrebuje vsaj kakšen cekinček.« Pujsi je vsak teden dobil pet evrov. Varčevala sem namreč za novo kolo in nič nisem zapravila. Ko se mi je zdelo, da imam že dovolj denarja, sem vzela lep zlat ključek in ga potisnila v ključavnico na Pujsijevem trebuhu. Ampak ta ključek ni bil pravi. Dala sem ga nazaj v predal in vzela drugega. Tudi ta ni bil pravi. Naslednji tudi ne. Ko sem preizkusila vse ključke v predalu, sem ugotovila, da nimam pravega ključa za Pujsija! Kaj pa zdaj? Prašička sem odložila na okensko polico in odšla v kuhinjo. Tam vedno dobim kakšno idejo. Tokrat mi je svetovala naša papiga Mici. Kar mi je svetovala, sem res naredila. Zmešala sem Cedevito, sok, mleko, Cockto in čaj, ter mešanico ponudila Pujsiju. »Fej,« je rekel in izpljunil pijačo, zraven pa še moje kovance. Tako sem si lahko kupila KOLO. Sedaj imam Pujsija le še za okras, pa čeprav mi denar še vedno uhaja iz žepa.

Katarina Minatti, 6. c, OŠ Simona Jenka, Kranj - Center