A mislite, da govorite resnico, če vas ne ujamejo na laži?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. januar 2010 / 06:00

Klavdija in utrinki iz njene mladosti, ki to ni bila (2)

Vsega se je morala učiti sama. Prijateljic ni imela, razen nekaj starejših punc, s katerimi se je družila po diskih in drugih lokalih, kamor je zahajala. Že zelo zgodaj je bila videti odrasla, njena temnejša polt pa jo je zmeraj delala bolj zrelo. Včasih se ji ni niti toliko ljubilo, da bi šla spat domov, zadnjega, s katerim je plesala, je prosila, če gre lahko z njim. Tako je tudi, nekako mimogrede, izgubila »nedolžnost«, čeprav še tako vrta po spominu, ji ne pade na pamet, kdo je bil tisti, ki se lahko pohvali s to »lovoriko«.

Klavdiji gredo dušebrižniki na živce. V javnosti pridigajo o morali, na štiri oči pa komaj čakajo, da s sebe odvržejo hlače in planejo nanjo.

»Tudi take sem že imela v postelji,« reče navihano.

»Imeli so polna usta, kaj bi bilo zame dobro in kaj še boljše, a ko jim ni nihče gledal pod prste, so mi stisnili v roke vizitko in mi namignili, naj jih pokličem, ko bom imela čas. Seveda sem jih poklicala in to zelo kmalu. Čas je tudi denar in ne gre, da bi ga človek metal skozi okno. Vendar danes tudi seks ni več to, kar je nekoč bil. Moški so postali čudni. Njihove želje so se izpridile. Večini so všeč grde stvari, če bi ti razlagala, za kaj vse me prosijo, se moških ne bi več niti dotaknila. Doma živijo spodobno življenje, hodijo v službo, kjer jih zafrkava šef, nosijo denar na banko, varčujejo za čim boljši avto, njihove perverzije pa ostajajo nedorečene in nedosanjane. Potem se spoznajo z menoj in mislijo, da so zadeli na loteriji, da jim bom s tem, če mi dajo nekaj denarja, naredila vse, kar se zakuha v njihovem bolnem umu.«

Potem mi je začela naštevati imena, pa sem jo lepo prosila, naj jih ohrani zase, ker me ne zanima, a se ni dala pregovoriti. Dva ali tri sem tudi sama poznala, zanje bi celo dala roko v ogenj, da se »Klavdij« na daleč izogibajo …

»Opekla bi se, draga moja!« se je na ves glas zasmejala ob moji očitni osuplosti. Res mi je bilo nerodno ob misli, da se bo (zahvaljujoč moji bujni fantaziji) vsaj nekaj časa dogajalo, da si bom ob pogledu na moške predstavljala »marsikaj« …

»Zadnji modni trik so kamere. Skupina ljudi si nabavi kamero in potem se snemajo. Povabijo tudi mene, ker upajo, da jih bom česa novega naučila. Filmčke potem spravijo v trezorje in si jih vrtijo ob vnovičnih srečanjih. Zanimivo se mi zdi, da si, čeprav se ne poznajo dobro, toliko zaupajo. Prepričana sem namreč, da je le vprašanje časa, kdaj se bodo tistemu, ki film hrani, zamerili in jim bo zakuhal tako štalo, da jo bodo pomnili,« poznavalsko, iz izkušenj, razlaga Klavdija.

Največ »uraduje« na nekaterih slovenskih internetnih portalih. Zadnje čase ji delajo konkurenco zakonski pari, ki so ostali brez službe in so bili zato prisiljeni, da se oprimejo vsakršne bilke v želji po preživetju.

»Veš, če ima človek seks rad, sploh ni hudo,« nadaljuje.

»Kombiniraš prijetno s koristnim, lahko plačaš položnice, pa še ti ostane za cigarete,« me poučuje.

Zanimalo me je, če je kdaj doživela kaj neprijetnega, zaradi česar bi jo bilo potem strah tovrstnega načina življenja.

»Ne,« mi odvrne, »najhujše stvari sem preživela že kot otrok. Bila sem zavržena, nihče me ni maral, vsi so se me izogibali. Ko sem toliko odrasla, da so se me poželeli moški, sem bila vsaj takrat deležna objemov in malo topline. Pa vsi, s katerimi sem že spala, sploh niso bili slabi. Nekateri so celo želeli skrbeti zame, kupovali so mi obleke, darila, vodili so me na večerje ali pa mi kar sami kaj skuhali. Jaz ne kuham rada. Edino makarone na tisoč in en način, to mi že gre izpod rok, ali pa ciganski bograč, boljšega kot jaz pa res nihče ne zna narediti.«

Nekoč, ko ji je šlo za nohte, je pristala na to, da se bo oblekla v Rdečo kapico in pozirala gospodu, ki je, če je bila v bližini, lahko ustvarjal kot nikoli poprej.

»Gledal je vame in nanašal barve na platno. Včasih mi je ukazal, naj se slečem in potem sem se z golo ritjo usedla na sveže nanošene barve ter migala sem in tja. Menda so šla prav ta platna med kupci za med,« je dejala in se poredno zasmejala.

Z moškimi se je tudi pogovarjala. O marsičem.

»Saj sem ti že na začetku rekla, da bi bila lahko celo ministrica, če bi imela možnost, da bi hodila v šolo,« je z enim stavkom presekala moje dvomeče poglede. (nadaljevanje)