Vrnitev odsluženih

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. januar 2010 / 06:00

Hm. Je že tako. Vsega je enkrat konec. Recimo: kmetije na eni od slovenskih komercialnih televizij; pa lepega in grdega vremena; pa pevske, igralske, politične, menedžerske in vsakršne druge zabavne oziroma zabavljaške kariere; pa magičnega komunizma, ki so ga desetletja opevali in razglašali za večnega domnevni (marksistični) izobraženci, trpeli pa narodi Vzhodne Evrope z nekdanjo Jugoslavijo in znotraj nje Slovenijo vred; in tako dalje in tako dalje. Nerodnost je v tem, da žrtve zaslepljenosti z gmotno večnostjo z možnostjo družbenega padca sploh ne računajo.

Vzorčen primer konca sta, med drugim, nekdanji romunski predsednik Nicolae Ceausescu, imenovan tudi Genij s Karpatov, in njegova soproga, fiktivna znanstvenica, ki je na hitrem sojenju rohnela: »Vzgajala sem vas kot mati.« Navkljub njeni materinski vzgoji sta kralj in kraljica (evropskega) komunizma samo tri dni po sojenju in natanko pred dvajsetimi leti končala pod streli njunih dotedanjih varnostnikov.

Ne sicer s smrtjo, s sramotnim izgonom iz stranke pa se je že v prvih nekaj urah novega leta končala politična kariera Iva Sanaderja, donedavnega kralja hrvaške demokracije. Kaj je političnemu dediču pokojnega predsednika Franja Tudjmana rojilo po glavi, ko je na vrhuncu lanske turistične sezone, da ne rečem na vrhuncu svoje politične kariere, odstopil z mesta vladnega predsednika in odvihral z Banskih dvorov, kar je v javnosti udarilo kot strela z jasnega, je le malokomu kristalno jasno. Nič manj skrivnosten ni niti njegov nepričakovani ponovoletni politični »come back«. V javnosti se ugiba in namiguje na marsikaj. Ampak. Sploh ni bistvo, zakaj je Ivo Sanader najprej skrivnostno odšel, nato pa spet skrivnostno prišel. Tisto, kar vsaj mene navdušuje, je, da je Hrvaška pretrgala z maniro magičnega komunizma po meri Edvarda Kardelja in takratne jugoslovanske politične klike, po kateri so se partijski veljaki kot na vrtiljaku domala do smrti, do onemoglosti pa zagotovo, vrteli na ključnih državniških položajih. Povedano natančneje. V nasprotju z nami, kjer množična občila, ki so v rokah aktualne vladne garniture, da ne rečem klike, diskreditirajo vsakogar, ki ne prihaja iz njihovega političnega legla.

Se razume. V mislih imam Karla Erjavca, sicer levo usmerjenega politika in aktualnega ministra za okolje in prostor, ki ga že od prihoda na brniško letališče – v njegovi takratni vlogi obrambnega ministra – zalezujejo psi čuvaji (da so ti psi čuvaji v lasti nekdanje komunistične oligarhije in njihovih plačancev, ne dvomim) in se ga želijo na slovenskem političnem prizorišču za vedno znebiti. Kar se moje pameti in zgodovinsko-novinarskega spomina tiče, verjamem v njegovo sorazmerno politično poštenje. Sorazmerno zato, ker na tem svetu ni politika, za katerega bi človek zastavil svoje dobro ime ali Bog ne daj, tiščal celo roko v ogenj.

Naj v tem kontekstu spomnim na nekdanjega ministra za delo Janeza Drobniča in na njegovo politično likvidacijo. Primerjava nikakor ni neumestna.

In kar se odsluženih politikov tiče, se mi zdi (medijsko) omenjanje upokojenca Milana Kučana kot nadomestek sedanjega vrha stranke upokojencev prava smešnica. Menda ga je sramotna vrnitev sosedovega Iva Sanaderja tudi česa naučila, a ne?