Hišna gora

Lubnik (1025 m) - Freisinški trimček je tisto, kar je Kranjčanom Jošt, Ljubljančanom Šmarna gora itd. Gora, ki nudi dnevno rekreacijo, a za marsikoga je lahko vzpon nanjo že velik uspeh. Danes ga bomo obiskali iz Selške doline.

Škofjeloška hišna gora, ki domuje sredi prestolnice nekdanjega loškega gospostva, je videti, kot da se je proti nebu pognala iz samega starega jedra oz. iz gradu. Njena izpostavljena lega nudi fantastičen razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke. Preko Sorškega polja pogled priroma do Ljubljanske kotline s Šmarno goro; južno vidimo Polhograjsko hribovje, jugozahodno pa Stari vrh, Blegoš, Ratitovec. Pri orientaciji, katere gore vidimo, nam je v pomoč smerna plošča z graviranimi imeni bližnjih in daljnih vrhov. Danes gremo torej na Lubnik.

Iz Škofje Loke se zapeljemo v Selško dolino in zavijemo levo proti Tomažu nad Praprotnim. Zapeljemo se skozi vas in na koncu vasi zavijemo na kolovoz, kjer je na koncu manjše parkirišče. Vzpon na Lubnik je markiran in markacije nas takoj s parkirišča usmerijo na stezo, strmo skozi gozd. Prvi pridobljeni višinski metri, ki nam močno zvišajo srčni utrip, nas pripeljejo na gozdno cesto, po kateri nekaj časa nadaljujemo pot. Strmina je vmes precejšnja, potem pa se le-ta položi. Položen del poti daje občutek, kot da hodimo po travniškem kolovozu. No, odvisno, v katerem letnem času se odločimo za omenjeni vzpon. Kolovozna cesta nas pripelje do Zalubnikarja, kjer je nekaj hiš, nato pa do sedla, kjer nas smerokaz usmeri levo. Najprej hodimo po gozdni cesti, ki se kmalu povsem položi, potem pa spet vzpne in na koncu vzpona združi s širokim kolovozom, z desne strani pa se pridruži še markirana pot iz vasi Gabrk. Še nekaj metrov nadaljujemo po kolovozu, na katerem lahko vztrajamo celo pot, a predlagam, da sledimo markacijam levo, ki zagrizejo v strmo pobočje. V teh zimskih dneh, ko je pot na Lubnik shojena v tej meri, da je lahko tudi poledenela, priporočam, da s seboj vzamete male, štirizobe dereze, in si jih v tem delu nataknete. Morda jih pri vzponu sicer ne boste rabili, prepričana pa sem, da bo spust z njimi precej bolj varen in udoben. Pot skozi gozdno pobočje se strmo vzpne in se višje združi s kolovozom, ki smo ga spodaj zapustili. Nadaljujemo kar po kolovozu, do vrha. A tudi tukaj sta dve opciji: lahko se držimo omenjene širše poti, ali pa na levem ovinku spet zagrizemo strmo po bližnjici navzgor in pridemo precej višje na markirano pot. Znak za obvestila nas opozori, da smo na nadmorski višini več kot 1000 metrov, kjer smo greha frej. Še malo in smo na zadnjem ovinku, kjer nas pozdravi lična tabla Pozdravljeni planinci … in že smo pri Domu na Lubniku. Če imamo srečo, nam Lubnik lahko ponudi enkraten razgled, za prepoznanje posameznih vrhov pa nam pomaga orientacijska plošča na samem vrhu. Če se omejim le na vrhove na severu: skoraj celotna veriga gorenjskega dela Karavank; Belščica, Stol, Vrtača; potem pa že veriga Kamniško-Savinjskih Alp; Dobrča, Begunjščica, Kriška gora, Tolsti vrh, Storžič, Cjanovica, Kočna, Grintovec, Skuta, Kalški greben, Krvavec …

Na vrhu si bomo za trenutek oddahnili, popili skodelico vročega čaja in se polni energije vrnili nazaj v dolino. Previdno pri sestopu, posebej sedaj, v zimskem času. Bolje male dereze imeti vedno pri roki, kot doživeti boleč padec na zadnjo plat. Pa če bi bil le padec …

Nadmorska višina: 1025 m

Višinska razlika: 359 m

Trajanje: 2 uri

Zahtevnost: 1 zvezdica