V spomin: Joža Markun

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 11. januar 2010 / 06:00

Bizjakov ata z Zgornje Bele pri Preddvoru

Ob koncu decembra se je na preddvorskem pokopališču množica ljudi poslovila od Jožeta Markuna, Bizjakovega ata z Zgornje Bele pri Preddvoru. Joža, ki se je kot prvi otrok 29. septembra 1923 rodil Ivani in Jožetu Markunu na Petrovčevi kmetiji v Bašlju in se v Šentvidu izučil za mizarja, je spoštovalo veliko ljudi. Poznali so ga kot uspešnega, naprednega in gostoljubnega gostilničarja pri Bizjaku na Zgornji Beli, kamor se je priženil, ker se je zagledal v brhko domačo hčer Francko Rozman. Poroka je bila na Jožev rojstni dan leta 1951. Pa ni minila tako, kot se za tak dogodek spodobi. Ko je takratni preddvorski župnik Valentin Sitar septembra na angelsko nedeljo nevesto in ženina oklical, so Joža po »priporočilu« takratnih preddvorskih veljakov poklicali na trimesečne orožne vaje v Sarajevo. Ženin se ni dal. Vojaške vaje so mu sicer odredili v Kranju, vendar so mu zapovedali, da se mora poročiti v novi vojaški obleki, ki so mu jo prinesli na dom. »Raje si zabijem žebelj v koleno, kot da se poročim v vojaški obleki,« je bil odločen Joža. Pregovoril je vojaška uradnika ter ju celo povabil na ohcet. Leto po poroki se je mladima zakoncema rodil sin Jožko, vendar je umrl. Potem se je rodila hčerka Alenka, nato pa še Veronika.

Joža je živel za Bizjakovo gostilno, katere zgodovina se je začela 30. septembra 1804. Z ženo Francko sta jo obnavljala in jo zaradi izvrstne hrane in pijače dvignila med najbolj znane slovenske gostilne. To je šlo takratni oblasti v nos. Francko in Joža so zasliševali, jima očitali nezakonito pridobljeno premoženje in zahtevali plačilo visokega davka. Ker ga nista mogla plačati, sta gostilno zaprla, oblast pa je že načrtovala zaplembo premoženja. Vendar je tudi v tem primeru obveljal pregovor, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Nekega dne se je pred zaprtimi vrati gostilne znašel takratni minister za notranje zadeve Ivan Maček - Matija. Ker je nadziral gradnjo na Brdu, je bil pogosto na malici pri Bizjaku. Joža mu je povedal, da gostilne ne bo več in da se bo ukvarjal s kmetijstvom. Maček je besen odšel. Naslednji dan mu je miličnik, ki ga je pred tem zasliševal zaradi izvora premoženja, prinesel dovoljenje za ponovno odprtje gostilne, v katero so kasneje prihajali vsi najvidnejši predstavniki Slovenije in bivše Jugoslavije.

Joža je svoje bogato življenje leta 2003 opisal v knjigi Spomini na prehojeno življenjsko pot. Rad je pomagal ljudem, tudi tistim, ki so mu v življenju storili kaj hudega in krivičnega. Januarja 1943 so ga vpoklicali v nemško vojsko. Preživel je strahote Normandije, bil ranjen, in se usposobil za bolničarja. Še danes živijo ljudje, ki jih je Joža zaradi svojega bolničarskega znanja rešil hudih bolečin. Leta 1957 je iz Belce v Bašlju potegnil utapljajočo se Krčevo hčerko in ji z umetnim dihanjem vrnil življenje … Kakšno naključje. Zvečer istega dne se mu je v Ljubljani rodila druga hčerka Veronika, ki sedaj z možem Rudijem in družino skrbi za Bizjakovo domačijo.

Bizjakov Joža je bil navdušen lovec. Užival je na Storžiču in na planjavah Tolstega vrha, na Polanah in v drugih delih lovišča Lovske družine Storžič. Zato ni nič čudnega, da je domače prosil, naj mu na zadnji poti zapojejo pesem o Storžiču.

Te besede so tudi izraz mojega spoštovanja do pokojnega Bizjakovega ata, s katerim sem se kot domačin pogosto srečeval in poslušal zgodbe njegovega bogatega življenja in o njih tudi pisal. Počivaj v miru!