Saj bo, saj bo ...

"Kaj bo, kaj bo!?" vpijejo tisti, ki vidijo vse slabo in se bojijo, da bo še slabše. "Saj bo, saj bo," jim odgovarjajo vsega hudega vajeni in bolj prisebni. Jaz pa se ob tem sprašujem, ali je sploh mogoče vplivati na to, kako bo? (Miha Naglič, GG+, četrtek, 31. decembra 2009, str. 16)

Najboljša popotnica za novorojeno leto, kar sem jih letos prebral, se je začela s takim besedičenjem. V nadaljevanju sodelavec še na koncu ponovi, da bo: »Saj bo, saj bo.« Res nisem vedel, da temu tako rečejo tisti bolj prisebni, vsega hudega vajeni, temveč sem mislil, da tisti leni, ki ne štartajo na prvo žogo, ampak počakajo, da se igra umiri, in potem najdejo najboljšo rešitev. Spraševati se, kakšno bo leto, ki ga nameravamo preživeti, je zabavno in dobrega odgovora željno. Zame je vsako leto dobro, če ne zavoham bolniških hodnikov, bolniške pižame in bolniškega statusa. Pa ne morem sestaviti tristo petinšestdeset dni, ne da bi sebe ali koga od najbližjih gledal, kako je bolniško kosilo v bolniški pižami in benti nad pozabljivostjo zdravnikov. Tako, kot kaže, mora biti, in če bo šlo še tako naprej, da sem in so vedno zmagoslavno zapustili belo modre halje, potem bo v redu. Torej zdravja, pa če tudi tako oguljeno in neizvirno zveni, sebi in vam želim v letu 2010. Sreče nisem dodal zraven, ker se mi zdi, da če si zdrav, srečo že imaš. Ni hec. In tisti, ki si je spomnil osnovne novoletne želje »srečno in zdravo«, je moral biti modrec, saj sta to stvari, ki jih vsakdo resnično potrebuje.

S tretjim januarjem je tako kot s ponedeljkom: oba opravljata funkcijo štarta. Prvi požene v pogon delovno novo leto, drugi pa vsak teden, ki sledi. Drugega nam ne preostane, kot da štartamo. Pripravljeni smo. Nekateri bolj, drugi manj. Nekateri imajo večja pričakovanja, drugi manjša, spet tretji jih pa sploh nimajo, in če bi ne bil v tako "tekmovalnem" klubu, kot je današnji svet, bi tudi sam presedlal med tiste, ki se spustijo, da jih tok odnese skozi vse mesece, tedne, dneve, ure ... in si pravil: »Saj bo, saj bo ...,« vse do leta 2011.

Samo da sprostim misli oziroma da sploh začnem razmišljati, me že za prvim ovinkom počaka kolo, kolesarjenje in kolesarstvo. To pa ni hec. Očitali so mi že, da dopolnjujem slavnega Charlesa Darwina v njegovi trditvi, da so se vsa živa bitja razvila iz skupnega prednika: iz kolesarja. Toliko že sitnarim s tem kolesarstvom in kolesi! Ampak tokrat moram, ker smo se zmenili na neuradnem sestanku nekaterih članov našega športnega društva, da osedlamo kolesa že kar v drugem tednu novega leta, zato bomo v nedeljo, torej 10. januarja, napadli Dražgoše. Dobro vemo, da je takrat tradicionalen legendarni dražgoški pohod, vendar, ker smo kolesarji, se ne spodobi, da bi do tja gor trgali čevlje, ampak bomo pnevmatike. Seveda bodo tudi naši tekači sodelovali in se bodo na pohod odpravili v tekaških copatah, zato moramo že zaradi solidarnosti sodelovati. Zbrali se bomo ob devetih pred Gorenjskim glasom. Ni nujno, da pridete le specialkarji. Dobrodošli tudi tisti s kolesi za trekingi in gorskimi. Samo v primeru zelo slabega vremena, snega na cesti ali deževja ali pri temperaturi pod lediščem kolesarska odprava odpade!