Nekaj mi povej

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. januar 2010 / 06:00

To je stavek male Eve, preden utone v spanec.

Svojo malo dlan prisloni na moje lice, se stisne k meni in zaspi. Medtem ji govorim o svojem otroštvu, o bratu in sestri, o prijateljih in naših igrah, o šoli, o živalih, ki smo jih imeli, o dnevu, ki je minil, o ljudeh, ki jih imamo radi … Medtem ko govorim, čutim blagodejno moč prijaznih besed. Zanje vse prevečkrat zmanjka časa, saj jih prevladajo druge, bolj »pomembne« besede. Naredi to, naredi ono, zakaj nisi naredil tega, kdaj boš popravil to, kaj bomo jedli, kam bomo šli, kdo je to … Ljudje postajamo gluhi od vseh besed in nihče zares nikogar več ne sliši. Šele, ko se zaradi določenega razloga ustavi čas, se mogoče ustavimo tudi mi. Včasih je že prepozno. Zato mene ne skrbi, če otrok zaspi ob meni, medtem ko srka moje besede kot najslastnejši nektar. Kajti besede so hrana in duša noče biti lačna. Nekaj mi povej … pomeni bodi tu, deli svoj svet z menoj. Mnogi se bojijo deliti svoje svetove, mnogi si razlagajo mehko dlan na licu kot ukraden čas, kot razvajanje otroka. Naj zaspi sam, naj joka, naj se nauči svoje tolažbe … Dajmo mu risanko, dajmo mu pravljico iz radia, dajmo mu igrače … Meni pa je všeč bližina. Čez dan, zvečer ali ponoči. Najbrž jo zato iščem na vsakem koraku, zazrta v oči ljudi, v katerih vidim lepe in strašne svetove. Do nekaterih ne bom nikoli prišla. Ob vseh lepih željah, ki se prepletajo v teh prazničnih dneh, vam zato želim veliko bližine in prijaznih besed. Čas je, da se ustavimo in si nekaj povemo. Naj prijaznim besedam sledijo še bolj prijazna dejanja. Naj bodo vaši dnevi bogati z vsem, o čemer ste sanjali kot otroci. Poglejmo okrog sebe, kaj vse imamo, in ne jokajmo za tistim, česar nimamo. Kajti lahko se zgodi, da izgubimo vse. Želim vam pravo mero vsega. Največ pa samih sebe in bližnjih. Saj veste, da se ti zgodi sreča, se moraš z nekom srečati …