Začetek konca (91)

Vsaka zgodba se enkrat izpoje. Je zmanjkalo moških, se boste vprašali. Ne, le spletna ponudba je postala enolična.

Večina uporabnikov spletnih klepetalnic je povsod enaka, le nicke menjajo. Tudi slavni Facebook doživlja rahlo obliko seksualne komerciale. Le da je tega odkril celo vaš najbližji sosed pod krinko internetnega iskanja bivših sošolcev in je zato lažje 'sprejemljiv'.

»Sama kurbarija,« pravi Miša, ki jo prijateljica že nekaj časa sili, naj se prijavi na 'fejsa'. »Da ne govorim o tem, da so moški, na katere sem naletela na spletu, kot bi bili iz družine Adamsovih. Smola? Začetniška verjetno ne. Film bi lahko posnela. The Morbids bi bil lahko delovni naslov.«

»Prava humoristka si,« sem pripomnila, ona pa se je le cinično zasmejala, »Kajneda …«

Miša ni običajna punca. Velikokrat se je že zgodilo, da sta jo naenkrat osvajala moški in ženska. Pravzaprav se ji to dogaja, kot sama pravi, že od dvajsetega. »Baje me tudi ni težko ljubit', čeprav ne vem, če to res drži,« se včasih pošali na svoj račun. To resnično obvlada: rada se šali na tuj račun, vendar je ne moti, če se tudi kdo na njenega.

Poznam jo nekaj let. Bistra in samostojna in točno ve, kaj bi rada. Moškim predstavlja izziv, mislim pa, da poznam le dva - pa še ta precej starejša od nje, ki bi si upala sploh razmišljati o tem, da bi imela z njo družino. Za večino predstavlja bolj ideal ljubice.

Miša ne igra in ne ugaja. Taka pač je. Nima problema s prilagajanjem, le vsakemu ne dovoli v svojo bližino. Njen največji problem je v tem, da prijaznih in mirnih ne vidi. Privlačijo jo glasni moški in največkrat se zgodi, da gre le za strašno povečano navidezno jakost, od dedca pa potem ostane le bolj lupina.

Tako se je pred kakimi štirinajstimi dnevi v njenem življenju pojavil vaški Samson, ki pa je že ob prvi kavi položil karte na mizo: imel bi ljubico. Klasika.

Ampak:

»Stara, tolk je kjut, sam' tip ima družino. Disfunkcionalno seveda. Otrok je že v srednji šoli, z njo sta navajena drug drugega ali pa celo živita takšno življenje. Mislim, da je njegovo življenje polno raznih Dalil, tako da v mojem vrtu kaj veliko vrtnarili ne bomo. Če se le da, se izogne vsakršnemu pogovoru v zvezi s čustvi. To mi gre tako na živce pri tipih! Saj ne pomeni, da ga maltretiram, če se želim pogovarjati ...«

»Nekateri moški tega ne znajo, srce. Drugim niti ni v interesu. Jaz svojega ljubimca sedaj že pol leta sprašujem, kaj sva midva. Par, ljubimca, rjuharja? Ti povem, se tako spretno izogiba odgovoru, da sem kar sama predlagala spremembo statusa.«

»In kaj je rekel.«

»Nič. Da je lačen … Če imam kaj v hladilniku …«

»Bedak. Upam, da si ga poslala nekam …«

»Po novem sva kofetkarja,« sem se zasmejala, nakar sem se spomnila:

»Kaj pa je s tistim tvojim, ki pozna vsa imena zdravil za zdravljenje depresije?«

»Ah, to je pa že mimo. Stara zgodba. Ko sem mu razložila, da je nemogoče, da ne bi vedel, o čem govorim - razen če je farmacevtski frik, kemijski navdušenec ali pa njihov uporabnik, se v nadaljevanju nikoli več nismo o tem pogovarjali. Vendar je pa tudi res, da kaj veliko nadaljevanja ni bilo. Posebneži so pač moja specialiteta, kaj naj rečem. Morda obstaja nekje nekdo, ki bi samo ljubil, ne da bi imel kup nekakšnih 'ih', 'ah', 'oh' v rokavu. Toliko o usodi, o naključjih. Za letos. Morda bo prihodnje leto bolje …«

Morda je vse skupaj slaba tolažba, sem razmišljala po tiho, ker dokler bodo v moj poštni nabiralnik prihajala sporočila odraslih moških kot: 'Iščem žensko, ki odlično kuha, je vestna gospodinja, zna poskrbeti za svojega moškega in ga ne obremenjuje s svojimi težavami po nepotrebnem. Si ti take sorte? Če se najdeš v zgornjih nekaj zahtevah, se mi oglasi ...,' toliko časa bom verjetno samska in mi bo med ljubšimi izreki tisti o avtobusu: da se za njim ne teče, ker menda vedno pride naslednji, in toliko časa se bo moj odgovor na tovrstne oglase glasil:

»Mislim, da potrebuješ sužnjo …«