Cudermanov (in njegovega bodočega zeta) dan

V kolesarskem žargonu povedano, je tale torek "letzte runde, last lap, ultimo kilometro, pažnja, pažnja, masa ljudi bude šprintovala ..."

Prejšnji teden sem načel temo, s katero bi vam rad približal smučarski tek kot rekreacijo, s katero se lahko ukvarja vsakdo, ki le ima voljo do gibanja s pomočjo smučk po snegu. Če pogledate skozi okno in se spomnite prejšnjih dnevov, ko nas je zalivalo do grla, potem boste priznali, da vas rekreacija na snegu zanima kot ... lanski sneg.

Ravno ko sem pomislil, da je bila Predbožična tura moja letošnja zadnja kolesarska, me je iz popolnoma zavoženega prazničnega jutra na kolo zvabil prijatelj, ki je števec resetiral na nulo na začetku polnočnice. Dan samostojnosti in enotnosti so postavili na 26. gruden, ne misleč, da je težko biti samostojen in še z drugimi enoten. Slovenija je imela izobešene zastave v počastitev dneva, ko praznuje razglasitev rezultatov plebiscita 26. grudna 1990, čeprav je ta potekal 23. grudna 1990, na katerem je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, to pomeni 88,5 odstotka vseh volivcev, s čimer je bila Slovenija potisnjena v vojno, ki je sledila junija naslednje leto. Do leta 2005 se je ta praznik imenoval le dan samostojnosti, vendar so ga potem dopolnili z in enotnosti, saj naj bi ta dan Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v zgodovini. To največjo mero enotnosti so kar hitro spravili le na merico, ki povsem zadostuje za drobiž, ki ga lahko spravimo ob vsaki plači ali penzionu. Enotni smo še danes, kar je zelo pomembno za državo, vendar nismo enotni zato, da gremo spet v vojno, da se osamosvojimo, ampak da gremo na ulice, da nas ne osamosvojijo v smislu odpustitve z delovnega mesta ... Mogoče bodo z leti morali dodati še kako besedo k dnevu samostojnosti in enotnosti ... Mogoče še odpuščenost?

Jahala sva karbonska konjička in razpravljala o politiki, ki bi ne smela ravno v vsak slovenski dom, ko so naju dohiteli trije profesionalni kolesarji, namenjeni k bodočemu tastu in tašči enega izmed njih na vikend nad Bašljem. Lepo povabilo je najprej zvenelo le vljudnostno, a se nisva dala in sva takoj pritrdila z: Seveda greva zraven! Verjetno sva bila zaželena tako kot kamen v hrbet, a vseeno predvsem jaz nisem za nobeno ceno hotel zamuditi snidenja s kolesarsko legendo Markom Cudermanom. Olimpijec iz Los Angelesa, eden najboljših jugoslovansko-slovenskih kolesarjev vseh časov. Karizmatični savski kolesar okoli in zaradi katerega je nastalo na stotine anekdot (»Subito dopo il via si e' ragistrata la fuga di Marko Cuderman del Sava di Kranj che ventiva pero' raggiunto dopo 45 chilometri,« se glasi delček komentarja z legendarne Lonjerske dirke iz leta 1985), je zdaj v prostem času vikendaš. Skupaj z ženo včasih povabita tudi bodočega zeta, ki je slučajno tudi kolesar in je, kot kaže, podedoval tastovo karizmo, saj je že od najmlajših kategorij gonilna sila v kolesarskem klubu Sava Kranj, ko gre za najlepše trenutke.

Sedeli smo na vrtu vikenda nad Bašljem in se mastili z Markovo klobaso, sirom in cedevito. V tako kratkem času obujanja spominov in preganjanja (ali odganjanja) "ta mladega" k poroki (od poroke) sem ugotovil, da si 26. gruden resnično zasluži praznični naziv. Marko Cuderman je predlagal, da to postane tradicionalen obisk njega in njegovega vikenda. Mi smo to potrdili skupaj z veseljem, da je na Gorenjskem možno kolesariti na ta datum s tako visokimi temperaturami. Popolnoma zavoženo jutro se je spremenilo v nepozaben dan.

V letu 2010 vam želim, da si naredite veliko nepozabnih dni. Ne tistih slabih, ampak dobrih. Vem, da bo težko, a se splača tudi takrat, ko se dan začne slabo, usrano, zavoženo. In končno naj tisti smotani, neorientirani poštar dostavi srečo na vaš naslov, vi pa jo odpakirajte in razdelite še med druge, vam ljube ljudi.