Živeti tako, kot si želim

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. december 2009 / 06:00

Samota ni tudi osamljenost (4)

»Svakinjo sem občudovala že od prvega dne, ko jo je brat predstavil družini. Bila je zelo prijazna do vseh, zlasti do moje mame, ki ji je že prvi dan natresla cel kup nasvetov. Kimala ji je in pritrjevala, a naredila je zmeraj po svoje. Že zaradi tega, ker se je na tako prijazen in nekonflikten način uprla taščinemu verbalnemu nasilju, jo vsakič, ko se vidiva, od srca rada objamem,« reče nagajivo.

V pogovoru se dotakneva tudi denarja. O njem ima Zdenka zanimivo mnenje, saj trdi, da tisti, ki pravijo, da so brez njega srečni, lažejo.

»Denar prinaša zadovoljstvo, pa ne, če ga imamo preveč, temveč ravno prav. Toliko, da nam ni potrebno gledati, kaj bomo jutri vrgli v lonec. Če denarja nimamo, smo nesrečni, ker ne moremo omogočiti dostojnega življenja družini. Otroci ne morejo biti enakovredni sošolcem, mi pa se žremo, ker jim ne moremo plačati ur klavirja, ali pa jim plačati študija v tujini. Kolikokrat grem v kakšno nakupovalno središče in opazujem ljudi, ki z očmi božajo police, izložbe in vidim, da bi dali vse, da bi lahko kupili zase vsaj kakšno malenkost. Spominjam se sodelavke, imela je številno družino in zmeraj, ko je beseda nanesla na denar, mi je oporekala, češ da pretiravam, ko sem povedala to, kar sedaj pripovedujem tebi. 'Zakaj pa potem nenehno čakaš, kdaj ti bo kdo kaj dal?' sem ji odvrnila, ker je sodelovala pri vseh nabiralnih akcijah, kjerkoli so jih že organizirali. Zato tudi trdim, da moramo način življenja prilagajati besedam in ne, da govorimo eno, delamo pa nekaj povsem drugega. Nenehno me je opravljala, češ da vse zafrtačkam na potovanjih, namesto da bi si ustvarila družino. Delno je imela prav, pozabila pa je dodati, da to, kar počnem, delam pri zdravi pameti. Ona pa je rojevala otroke in ob vsakem novem potem čakala, kaj bo dobila od družbe, ker je bila številna družina za njen žep prevelik zalogaj,« je bila Zdenka kritična.

Na račun svoje samskosti je morala doživeti marsikatero bodico, saj so »poklicani« nenehno iskali razloge zanjo. Zdenka pravi, da ljudje enostavno niso sposobni dojeti, da nekateri med njimi pač niso ustvarjeni za skupno življenje. Kljub temu da nima svojih otrok, sta ji nečaka zelo blizu in ji pomenita več, kot lahko pove naglas. Počuti se kot njuna mama, čeprav te vloge nikoli ne odvzema svoji svakinji.

»Že ko sta odraščala, sem jima predlagala, da se, potem ko bo čas, preselita k meni. Hišo smo preuredili, si omislili dvigalo, ki nam omogoča ločen dostop do vsakega od stanovanj. Kljub vsemu pa se še najde kdo, ki se trka po čelu, ko povem, da sem pravzaprav lastnica le manjšega trisobnega stanovanja, namesto da bi razpolagala s celo hišo. Vsak trenutek imam občutek, da nisem sama, obenem pa lahko svojo intimo uživam z veliko žlico. Številne vrstnice, sodelavke pa tudi nekatere sorodnice živijo po smrti partnerja same. Na kraj pameti pa jim ne pade, da bi otrokom omogočile, da se vrnejo domov, si uredijo stanovanje in se s tem rešijo dragih najemnin. Veš, saj znam biti tudi strupena, zlasti še, ko začnejo nakladati o svoji silni materinski ljubezni. Če besede ne postanejo »meso« in se ne udejanjijo v praksi, potem je vsakršno nakladanje odveč.«

Letos spomladi se je za dva meseca odpravila v Argentino, kjer je obiskala svojo sestrično, ki živi po smrti partnerke sama.

»Maria je biologinja, med drugim je raziskovala vpliv hormonske krme na zdravje govedi. Saj veste, da je ta dežela znana po živinoreji. O rezultatih ne sme govoriti na glas, so neke vrste državna skrivnost, kljub vsemu pa so mi ob tem, kar mi je pripovedovala, šli lasje pokonci. Prisežem, nikoli več ne bom pojedla nič govejega. Razen, če bo kaj domačega. Potovali sva malo z avtobusi, malo z letali, vse tja do juga, do patagonskih pamp in neokrnjene divjine, do slikovite naselbine El Calafate. Verjetno bom prihodnje leto še enkrat poletela tja čez, bom videla. Maria je, tako kot jaz, v družini črna ovca. Je pa zelo pogumna, saj je svojo spolno usmerjenost priznala in zaradi nje tudi marsikaj pretrpela. V okolju, kjer živi, so, kar se tiče tolerance, še v srednjem veku …«

Zdenko sem še vprašala, kako bo preživela praznike. Povedala je, da bo spekla potico, da bodo šli vsi iz hiše skupaj k polnočnici, a spovedi ne bo opravila. Ne najde spovednika, ki bi mu lahko zaupala in se z njim pogovorila.

»Tudi Cerkev ni več to, kar je nekoč bila,« je dodala s kančkom zagrenjenosti. A se ji je obraz takoj nato razjasnil in ko sem odhajala, mi je položila na srce: »Povej vsem, ki bodo zgodbo prebirali, naj se naučijo poskrbeti zase. Ker, če tega ne bodo storili sami, nihče drug ne bo.« (konec)