Dr. Acula, smile from Romania ...

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / nedelja, 27. december 2009 / 06:00

Take in podobne napise lahko zasledimo na številnih spominkih, majicah, rutkah, kozarcih, skodelicah, nalepkah, skratka vsakovrstnih artiklih na temo najbolj znanega vampirja na svetu. Vampirski zobje, iz katerih kaplja kri ...

Grad v Branu ima svojo zgodovino. Dve zgodovini. Tisto pravo, o kateri vam bom kaj več napisal v prihodnjem nadaljevanju, in tisto turizmu nekoliko prirejeno zgodovino, ki jo je očitno moč lažje prodajati kot prvo. Konec koncev smo si tudi mi grad Bran kot eno od točk, ki jo v Romuniji vsekakor moramo obiskati, izbrali prav zaradi njegovega slovesa na temo Dracule in ne zato, ker je v njem živela tudi zadnja romunska kraljica Ileana, ki je kasneje živela v ZDA in bila velika dobrotnica … No, o tem prihodnjič.

Torej Vlad Tepeš je živel na povsem drugi lokaciji, ki sta jo Darja in Aljaž sicer obiskala, ko sta se peljala iz Bukarešte na sever proti Transilvaniji. Tepešev dvorec je v primerjavi z Branom zdaj zgolj ruševina. Bran je namreč v Draculovo zgodbo prišel kot dvorec, ki je imel pomembno vlogo pri nastajanju znamenitega romana od Draculi. Namreč avtor romana Bram Stoker, Irec iz Dublina je imel prijatelja v teh krajih. Tako je prišel tudi do zgodbe Vlada Tepeša, ki je slovel po svoji okrutnosti. Vse to je bila zgolj predloga za njegovo vampirsko zgodbo, grad v Branu pa mu je bil s svojo pozicijo in videzom pri tem v navdih. Impozanten gradič na skali z malimi ozkimi stolpiči nad krajem, nekoč najbrž revno vasico, danes pa urejenim turističnim krajem s številnimi »rooms to let« oziroma »zimmer frei« napisi, je kasneje navdihnil tudi filmarje, ki so tu tudi snemali filme na temo Dracule. In kraj z gradom je tako dobil odločilno prednost in postal turistična atrakcija, čeprav je v Romuniji na ogled zagotovo še kar nekaj tako slikovitih gradov. Mnogi Brančani lahko vsakič, ko preštejejo izkupiček tistega dneva, pomislijo na pisatelja Brama Stokerja in mu rečejo hvala. (prihodnjič: O pravi zgodovini gradu)