Od kralja Sama do Demosa

V soboto Slovenci praznujemo svoj največji praznik sodobne politične volje, to je dan samostojnosti in od leta 2005 tudi enotnosti. Na ta dan, se pravi 26. decembra 1990, je postal naš narod – po približno tisoč tristo letih, ko so na Gosposvetskem polju ustoličili prvega slovenskega kralja Sama – v skladu s plebiscitarno voljo zavidanja vredne večine, spet samobiten in preko te pozitivne zavesti vnovič državotvoren.

Spet pomeni, tako kot je bil suveren okrog leta šeststo trideset po Kristusu. In ne morda po zmagi komunistične revolucije razpoznavni že leta 1943 in nadaljnjih šestdeset let in čez, kot nekateri sodobni pripadniki slovenskega rodu v svojih glavah predvidoma fantazirajo. Zato naj me nihče od zgodovinarjev in drugih domnevno izobraženih teoretikov, zapriseženih očitno večnemu slovenskemu komunističnemu kleru, nikar ne »fopa«, da je bila komunistična revolucija oziroma državljanska vojna znotraj vsesplošne vihre druge svetovne vojne za naš narod ekskluzivna; pomeni, edinstvena zgodovinska priložnost in edinstveno zgodovinsko dejstvo.

Tisto, kar je za ustanovitev prve slovenske nacionalne države, če se izrazim v maniri sodobne politične paradigme, imenovane Karantanija, pomembno, je, da je obred ustoličenja karantanskega kneza potekal izključno v domačem jeziku. Ali, kot piše dr. Stane Granda v svoji knjigi Mala zgodovina Slovenije: »Njegovo pozornost (papeža Pia II. op. M.S.) so zlasti pritegnile posebnosti obreda ustoličevanja, ki ga je izpostavil kot slovesnost, o kakršni se ne sliši nikjer drugje. /…/, zato je seveda plemstvo iz drugih dežel, naravnost osupnil prizor, ko bodočega vojvodo, oblečenega v kmečko oblačilo, sprašuje in preizkuša preprost kmet. Naravnost strmeli so, ko je moral bodoči knez obljubiti zavezo ljudstvu, namesto da bi ljudstvo priseglo zvestobo vladarju. Še bolj pa so se čudili, ko so slišali, da ves obred poteka v slovenskem jeziku, ob prepevanju vsega ljudstva. /…/«

Toliko v premislek o suverenosti in prihodnosti slovenskega naroda znotraj Titove Jugoslavije, v kateri je slovensko politično vodstvo zatajilo materni jezik in s katero si nas aktualna politična oblast (v mislih imam predsednika vlade Boruta Pahorja, predsednika države Danila Türka, ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njihovo klerikalno komunistično zaledje) drzne primerjati.

Hočem povedati, da sta slovenska suverenost in državnost stari častitljiva stoletja, ne le pičli desetletji. Pa še to želim poudariti, da našega naroda še zdaleč niso ogrožali le Italijani, Nemci in Madžari. Žal smo najbolj nevarni sami sebi. V polpretekli zgodovini je slovenski narod kot glavni atribut državnosti ogrožal komunizem, zdaj nas ogroža vulgarni liberalizem, ki se napoveduje z zakonsko pravico posvojitve otrok homoseksualnim in lezbičnim »družinskim« skupnostim.

Imamo Slovenci kot narod v tako urejeni družbi na dolgi rok najmanjšo možnost preživetja? Bomo, recimo, 22. decembra 2109, se pravi čez sto let, še praznovali dan samostojnosti? Ob tako selektivni in sprijeni (politični) skrbi za lastni narod, ne le za jezik in kulturno izročilo, pač pa tudi za ohranitev ozemlja in tradicionalne družine, se bojim, da smo Slovenci z vsakim letom bliže svojemu zatonu.