Šele veliko otrok prinese pravi otroški vrišč

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 25. december 2009 / 06:00

Priznanje za številnejše slovenske družine, ki jih že dvanajst let podeljuje Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa, je letos prejela tudi družina Helene in Cirila Krajnika iz Breznice pod Lubnikom, ki imata sedem otrok.

»Nikoli nisva načrtovala tako velike družine,« sta ob našem obisku zatrdila Helena in Ciril Krajnik, Helena pa se je ob tem spomnila anekdote še iz časov, ko je bila v službi na Inštitutu Zoran Rant v Škofji Loki. »Ker sem bila vešča administrativnega dela, sem za uslugo marsikomu pomagala pri pisanju denacionalizacijskih zahtevkov in podobno. Sodelavec mi je ob tem vedno rekel, da mi bo bog že pri otrocih povrnil,« se pomenljivo nasmeji Helena. Danes sta ponosna starša 18-letne Marte, 16-letne Jane, 14-letne Pavle, 11-letne Urške, 8-letnega Mateja, 5-letnega Cirila in dveletne Andreje. Kar trije od njih imajo rojstni dan decembra, petletni Ciril je praznoval ravno minulo soboto, dan pred našim obiskom.

Helena in Ciril sta se poznala že iz osnovne šole, iskrica med njima pa je preskočila, ko so njeni starši od njega kupovali avto. Helena je bila sicer doma iz Hrastnice, prav tako na kmetiji v hribih, Ciril pa že vse življenje živi na kmetiji v Breznici. »Med šestimi otroki sem bil tretji in stara mama me je že kot majhnega določila, da bom jaz ostal doma. Vedno sem rad delal na kmetiji, obenem pa sem se odločil še za samostojno dejavnost žaganje in skobljanje lesa, s čimer se ukvarjam že skoraj dvajset let, saj samo s kmetijo ni mogoče preživeti,« je pojasnil Ciril. Še vedno pa je ohranil tudi kmetijo, tako da skoraj vso hrano pridelajo doma. »Na ta način lahko veliko prihraniš,« je pojasnil Ciril. Helena je namreč že po drugem otroku pustila službo in se posvetila gospodinjstvu in delu na kmetiji. »Veliko delamo skupaj, otroci že pomagajo celo na žagi, a glede na to, da hodijo v šolo, potem pa je treba narediti še naloge, jim časa za to ne ostane prav veliko,« je razložila Helena.

Njihov dan se začne že pred pol šesto uro zjutraj, ko Helena starejši dve hčerki najprej odpelje v Škofjo Loko na avtobus in vlak. Mlajše tri, ki hodijo še v osnovno šolo, pa pred hišo pobere kombi. Za vse že zjutraj pripravi zajtrk. »Zavrem mleko za belo kavo, če želijo, jim pripravim čokolino. Ob koncu tedna, če smo vsi doma, pa radi vidijo, da jim za zajtrk pripravim žgance,« pravi Helena. Tudi kruh vedno peče sama, in sicer vsaj devet dvokilogramskih hlebcev na teden. »Zraven pa vedno spečem še kakšen zavitek ali pa ocvirkovo oziroma orehovo potico.« Doma pripravijo tudi vse sokove, tako da pri njih nikoli ne kupujejo malinovcev ali gaziranih pijač, se pohvali Helena. Na dan pripravi vsaj tri tople obroke, manj kot deset pa jih skoraj nikoli ni za mizo. »Na žagi namreč dela tudi Cirilov brat, tako da kosilo pripravim tudi zanj.« Vsak dan jo čaka tudi pranje perila, ob koncu tedna, pravi, pa napolnijo celo po deset pralnih strojev. »Na srečo mi tudi dekleta že pomagajo obesiti in zlikati. Sploh za starejšo, ki ob koncu tedna pomaga v gostilni Lipan na Hotavljah, je pomembno, da so njena oblačila vedno brezhibna,« je razložila Helena. Ob tem se ji zdi pomembno povedati, da otroci še zdaleč niso zgolj breme. »Sploh če so zdravi, nam ni nič hudega in bi se takoj odločila še za kakšnega.« Razen tega so ji starejši otroci že v veliko pomoč pri gospodinjskih opravilih in v hlevu. »Med počitnicami pa so v delovni akciji pri očetu,« ob tem pripomni Ciril in doda, da zato v njihovi hiši prepira ne poznajo, saj za to niti ni časa. Odkar sta poročena, sta priznala Helena in Ciril, še nista bila na dopustu. »Privoščili bi si kakšen dan toplic, a bi bilo potrebno toliko priprav, da se raje sploh ne odpravimo,« je pojasnila Helena. Včasih je bil pravi podvig, da so se odpeljali samo do Heleninih staršev, saj so se morali vsi spraviti v en avto, odkar imajo dva, pa je to precej lažje. Kljub vsemu otroci niso prikrajšani niti za morje, sta poudarila Helena in Ciril, saj so bili starejši otroci s kolonijo vsak že vsaj po dvakrat na morju.

V velikih družinah, sta prepričana Helena in Ciril, je zagotovo lepše kot v manjših. »Brez veliko otrok ni pravega vrišča v hiši. Razen tega otroci hitro odrastejo – ko gredo v šolo, so že pol manj doma. Po ves dan sta z mano samo še najmlajša dva.« Ciril pa je prepričan, da je lepše, ker si lahko tudi delo porazdelijo. »Če koga ni, ga gredo hitro poiskat, da ni prikrajšan z delom,« se pošali in bolj resno doda, da vsak nekaj poprime, pa gre hitreje. »Vsak z enimi grabljami so že za en obračalnik,« se še posmeje. Ponosni so na to, da jim kljub številni družini uspe preživeti brez podpore države. »Še vrtcev nismo nikoli koristili,« poudari Ciril in doda, da se v primeru, da se ne bi mogli sami preživljati, nikoli ne bi odločil za tako veliko družino. »Za hrano in nujno preživetje bomo imeli vedno, saj znamo delati in tudi imamo kje delati.« Razočarana sta le nad nerazumevanjem krajevne skupnosti oziroma občine. »Deset let že prosimo, da bi nam ta dva kilometra makadamske poti do naše kmetije vsaj redno vzdrževali, če že ne asfaltirali, pa nimajo nobenega posluha za to. Vsako leto nam obljubljajo, da bomo na vrsti prihodnje leto. To je podobno kot z napisom na Lubniku, ki pravi, da bo naslednji dan vse zastonj,« sta še dodala Helena in Ciril. Zato sta se še toliko bolj razveselila povabila Svetovnega slovenskega kongresa na prireditev ob Miklavžu.