Klasika ali ne? To je zdaj vprašanje.

Konec tedna, prepoln smučarskih dogodkov, se je začel že v petek, ko smo imeli Glasovo novoletno zabavo.

Petkov večer se je končal z avtomobilsko "bob" vožnjo iz Crngroba do Kranja. Pri minus petnajst stopinj po Celziju in preveliki ničli "antifriza" v krvi sem z avtom drsel proti garaži. Gretje na armaturi je bilo nemočno, in če se prav spomnim, me je ogreval le spomin na sodelavkin puli, katerega bi težko drugače opisal kot nadvse imenitno modno kreacijo. Puli je imel ovratnik in rokave, drugega pa bistveno manj! Najprej sem mislil, da ga ni do konca oblekla, potem pa sem bil poučen, da je bil to edini funkcionalen kos oblačila, ki se ga je dalo kupiti na zadnji razprodaji ... Bil pa sem mnenja, da bi klasični puli skril tisto, kar tale odkriva, in potem bi me misel nanj ne grela tako učinkovito, kot me je v avtomobilu, ko sem potreboval gretje.

Razen sobote, katere opis lahko preberete tukaj, pa sem se ves teden intenzivno ukvarjal s smučarskim tekom. Ker povsod vidim težave in ovire, sem jih videl tudi pri samem premišljevanju o teku s pomočjo smučk.

Prvi problem ali prvo vprašanje, ki sem si ga zastavil, je bilo: Ali teči klasični smučarski tek ali "skateing", se pravi se premikati po snegu s pomočjo drsalne tehnike? Vprašanje je na prvi pogled lahko, a če pomislite, da to zahteva dva para različnih čevljev, smučk in palic, potem že postane malce bolj resno.

Priporočilo je tako, da naj bi začetnik začel s klasičnim tekom oziroma, kot se temu reče bolj rekreativno, naj bi začeli s sprehajanjem na smučkah s klasičnim načinom gibanja. Na prvi pogled povsem naravna in preprosta hoja s pomočjo smučk in palic bo toliko bolj užitkarska, če bom izbral nezahteven teren, na katerem so primerno urejene proge. Nezahteven teren je tisti, ki nima strmih vzponov in hitrih ter zavitih spustov. Teren mora biti predvsem ravninski, tako da se izognem prvi oviri, ki jo smučarska hoja ali tek povzročata, to pa je drsenje smučk nazaj. Prvo pravilo pri klasični tehniki je torej ravno to: smuči nam ne smejo drseti nazaj! Tisti, ki ste vsaj malce seznanjeni s smučarskim tekom, boste vedeli, da si lahko nabavimo take smuči, ki imajo srednji del drsne ploskve narebren v obliki ribjih lusk! Da, če niste tega vedeli, ste prav prebrali. Smučke za klasični smučarski tek imajo na spodnjem delu ribje luske, ki pripomorejo k boljšemu oprijemu na snegu in seveda zmanjšajo drsenje smučk nazaj. Potem, čez čas, ko bom že osvojili osnovne zakonitosti te krasne smučarske discipline, pa se bomo seznanili tudi z dejstvom, da obstajajo smuči brez ribjih lusk, a je zato treba njihovo drsno površino mazati s posebnimi mažami, ki se dobro vežejo s snegom. To zahteva že nekaj znanja in s tem se bom ukvarjal kasneje. Opozorjen sem bil tudi, da si lahko omislimo samolepilni trak, ki ga nalepimo na predel drsne obloge smuči, kamor drugače nanesemo oprijemalne maže. Tak trak je namenjen za vadbo na vseh vrstah snega. Najbolj zanimivo ali najpomembneje je to, da je tak trak lahko namestiti kot tudi odstraniti z drsne ploskve smuči. To je zelo uporabna zadeva in zato jo tudi strokovnjaki priporočajo.

Hoja na tekaških smučeh naj bi se mi ne zdela neučinkovita ali smešna, saj nikjer ne piše, da moramo vsi nujno teči s takimi smučkami. Hoja na smučeh je podobna preprosti hoji na suhem, le s to razliko, da pri korakanju ne prenašamo nog po zraku naprej, ampak podrsavamo z njima. Gibanje rok in nog je diagonalno, kar pomeni, da v gibanju sodelujeta nasprotni si noga in roka. Ko se tako gibanje spravi v podzavest in bom okrepili svojo telesno pripravljenost, bo samo še vprašanje časa, ko me bo zamikal tek oz. hitrejše gibanje s pomočjo palic in smuči.

Tako torej, najprej klasika, potem pa bom videl, kaj bo prinesla ta enkratna smučarska disciplina.