Za konec leta 2009

Mirni, tihi dnevi decembra nas približujejo zadnjim dnem adventa in naravo je pokrila snežna odeja, kot da želi pokriti vse tisto, kar je bilo slabo in kar bi želeli potopiti v pozabo. Res mirni dnevi nas peljejo v skrivnostno noč, ki naj prinese srečo, ki si jo vsi tako želimo.

Leto 2009 počasi mineva: ali je bilo res tako mirno in srečno, kot smo si zaželeli na prvi dan tega leta, res težko rečem, saj so se pretresi dogajali iz dneva v dan, in to se je dogajalo tudi nam, ki smo podjetje pod milim nebom in smo 365 dni odvisni od Njega, ki je vse nad vsem in razpolaga z močjo sonca, silo vetra in blaginjo vode – a ko slučajno za kakšen trenutek pozabi na nas in nas prepelje v težko preizkušnjo, pišemo o ekoloških in naravnih nesrečah, seveda pa je tu tudi cel kup stvari, ki jim botrujejo v beli Ljubljani tisti, ki so kot bosopeti mladeniči uživali brezskrbnost vaških logov in gajev, pa so pozabili na vse to.

 

Res mineva leto, o katerem se je na začetku leta govorilo, da bo lepo in dobro, saj imamo novo vlado, novo vodstvo KGZS in bo skoro tako, kot bi bilo v raju, in se nam bosta cedila med in mleko … Toda kaj, ko ima leto 365 dni, to je 52 tednov ali bolj preprosto 12 mesecev. In ko bi se politika do nas, kmetov, spreminjala iz meseca v mesec – ne pa iz dneva v dan – bi še nekako bilo.

 

Res smo veliko računali in stavili na novo vodstvo KGZS pod vodstvom prekaljenega mačka g. Cirila Smrkolja in na dobre povezave z ministrom za KGP g. Milanom Pogačnikom. To povezavo moram oceniti za zelo razrahljano, in to v škodo nas, kmetov.

 

Začeli so se problemi s »koruznim hroščem«, pomanjkanjem pravega semena in prave zaščite, pomanjkanjem zdravil za domači hlev, saj so nam začele živali poginjati zaradi parazitov iz preprostega razloga, ker v Sloveniji ni zdravil, ki so v EU dovoljena in v uporabi. Začele so padati cene mesa vseh vrst in seveda tudi mleka, naše sadje je še za predelavo premalo konkurenčno, kaj šele, da bi ga postavili na police hipermarketov, vino pa se na veliko uvaža z vsega sveta in se v sodobnih avtomatih, ki se jim strokovno reče »vinifikator«, predela v visoko kvalitetna vina, naša pa ostajajo doma v sodih in čakajo na uničenje – oprostite izrazu – predelavo v destilate (žganja) slabše kvaliteta oziroma kise. Pojavila se je tako imenovana »zelena trgatev« ali po domače rečeno smrtni greh, narejen naši vinski trti in kvalitetnemu kletarjenju, ki ga naši vinogradniki poznajo.

 

Leto ima svoje vreme in tako se je pojavil problem s pravočasno žetvijo naših polj pod žiti in pametni ljudje so ugotovili, da je to žito samo za krmo, medtem ko je naša pekarska industrija uvozila žita sumljive kvalitete z »bog vedi« kakšno deklaracijo; sam Bog tudi ve, ali ni gensko spremenjeno – a samo da je poceni surovina in se dobro zasluži na račun »dodane vrednosti«.

 

Leto se je prevesilo v drugo polovico in kmalu se je videlo, kako je. Na sejmu v Gornji Radgoni so veljaki s področja kmetijstva sejali lepe besede – marsikdo si je mislil »iz vaših ust v božja ušesa in nam v korist«, a kaj ko se v raju pod Triglavom veliko govori – temu primerno malo pa stori.

 

Na Ponikvi ob srečanju kmetov pri našem zavetniku bl. Antonu Martinu Slomšku smo kmetje prosili blagoslova za naše kmetije in prave modrosti za ljudi, ki nas vodijo, pa tudi oni so nam v slavnostni akademiji obljubljali raj na zemlji – a že star rek pravi »boj se sladkih besed« in kako prav so prišle te besede, saj so že čez nekaj dni prišli na dan pogoji za pomoč po tako imenovanih kriterijih »de minimis pomoči«.

 

Pri žitih so bili kriteriji meje katastrskih občin in pri mleku zavarovanje kmetov – pogajalci so si izborili kriterije sebi v prid, na druge pa so pozabili – ne, res jim ne bom v tem trenutku solil pameti, toda vedeti morajo, da so zatajili naš kmečki stan.

 

Začele so se prodaje mesno predelovalnih obratov in tudi mlekarstvu ni prizaneseno – stečaji so pripeljali premoženje in lastnino kmetij v stečajno maso, naša krovna organizacija pa se spreneveda, da o tem ne ve nič – res je najbolje ne vedeti nič, pobrati dobro plačo in mastno, sanjsko bajno sejnino in se sladko smejati iz fotelja – žal so ti gospodje že dvajset let v takšnih in drugačnih foteljih in si na naš račun polnijo račune ter denarnice.

 

Pred nami sta Božič in Novo leto, izrekli si bomo lepe besede in veliko želja se bo zamenjalo in tudi sam Vam želim res lepo doživeto skrivnost božične noči, ki naj Vas v sreči, zdravju, zadovoljstvu spremlja vse dni novega 2010. leta doma: v družinah, hlevih, na poljih, v vinogradih in gozdovih ter Vam prinese kopico EU-podpor, veliko brejih telic, težke grozde in sladko kapljico v jeseni – pa obilo kvalitetnega slovenskega pšeničnega zrna in seveda nobene stresne situacije!

 

Joško Romšak, Kamnik