Po Dopustu in Vrnitvi vrnitev

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. december 2009 / 06:00

»Podelitev odlikovanja nekdanjemu načelniku tajne službe v Sloveniji je podobno, kot če bi odlikovali nekdanjega vodjo Stasija v Vzhodni Nemčiji.« S temi besedami in z ugotovitvijo: »Gre za sistematično spodbujanje promocije komunističnih simbolov in diktatorjev v nekaterih državah članicah,« je Joseph Daul, vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke, komentiral odločitev predsednika države Danila Türka, da s srebrnim redom za zasluge odlikuje Tomaža Ertla, vodjo nekdanje Službe državne varnosti. Ta je pod njegovo komando med drugim izpeljala akcije Vrnitev, Dopust in tako imenovani Miting resnice. Se pravi, po komunistični akciji Vrnitev in Dopust je z visokim državnim odlikovanjem nekdanji prvi republiški špicelj za potrebe totalitarnega režima doživel demokratično življenjsko in družbeno rehabilitacijo oziroma reinkarnacijo.

Glede na to, da je bilo odlikovanje Tomaža Ertla politično enostransko dejanje, je med politiki in v narodu povzročilo razkol. Približno polovica državljanov se je postavila na stran odlikovanca in njegovega občudovalca, za katerima stoji nekdanji komunistični režim, druga polovica na stran od samega začetka zaslužnih za samostojno in suvereno državo Slovenijo (ki sega naravnost v Rim). Kar še najbolj spominja na čas druge svetovne vojne in po njej, ko so najvišje politične in gospodarske položaje zasedli tisti, ki so bili za načrtovanje tisočletnega komunističnega raj(h)a najbolj zaslužni. Pa čeprav z umori.

Mimogrede. Po trditvah Grega Viranta, ministra za javno upravo v vladi Janeza Janše, obstaja magnetogram vrha slovenskih represivnih organov z dne 15. april 1988, ko se je Tomaž Ertl, sporni odlikovanec, zavzel za »usklajeno energično akcijo vseh represivnih organov proti tendencam, ki ogrožajo ustavno ureditev Jugoslavije in pridobitve revolucije«. In dodaja, da je njegovo odlikovanje v skladu s tem, da v državnem zboru še vedno ni bila sprejeta resolucija o obsodbi totalitarizmov. Kakršno je, navsezadnje, tudi moje razumevanje slovenske politične resničnosti vse od naše osamosvojitve do danes. Pri čemer izhajam tudi iz dejstva, da ni nobena demokratično izvoljena politična kombinacija v slovenskem parlamentu sprejela zakonskega besedila, s katerim bi za aktualne razmere in v imenu zgodovine obsodila več kot polstoletni komunistični totalitarizem, ki ga je – med drugim – ohranjala in podžigala zloglasna slovenska Stasi. Ampak. Nobena dosedanja demokratično izvoljena slovenska vlada po koncu druge svetovne vojne ni rehabilitirala niti takratnega škofa Gregorija Rožmana. Kar je resda druga tema, a iz iste vsebine.

V to isto, pomeni sodobno slovensko komunistično resnico na oblasti spada tudi imenovanje ene od ljubljanskih ulic po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju – da ne rečem česa hujšega – Josipu Brozu alias Titu. Pa tudi razglasitev ljubljanske filozofske fakultete za prvo fakulteto Univerze v Ljubljani. Pomota. Kajpada, namerna. Prvo ustanovljena fakulteta znotraj te univerze je bila namreč teološka. Tako pač je, pa je to komu všeč ali ne.