Harmonika mi je prinesla srečo

Veselim se, da po atu Slavku v Avsenikovi družini prav jaz nadaljujem tradicijo igranja na harmoniko, pravi Sašo Avsenik. V sredo bo pri Avseniku predstavil svoj ansambel in prvo zgoščenko.

Javnost ve sedaj o tebi večinoma le to, da si vnuk Slavka Avsenika in najstarejši sin njegovega sina Gregorja, da odlično igraš na harmoniko in postajaš nova zvezda na slovenskem narodnozabavnem nebu. Kaj več pa ne.

»Star sem 18 let in sem dijak Srednje turistične in gostinske šole v Radovljici. Največ prostega časa preživim s harmoniko. Z atom Slavkom in očetom Gregorjem se veliko pogovarjamo o glasbi. Ata mi na harmoniki ali na klavirju rad zaigra kaj novega. Nasvetov se ne branim, saj smo sedaj v fazi, ko smo nekaj že dosegli, vendar moramo naprej.«

Tvoj oče Gregor mi je pred leti povedal, da so tvoja največja glasbena ljubezen bobni, v svet glasbe pa si stopil kot harmonikar.

»Prvo harmoniko sem dobil pri štirih letih. Bila mi je predvsem igrača. Predvsem na željo mame Brigite sem se z osmimi leti vpisal v radovljiško glasbeno šolo in se pod vodstvom Tonija Iskre učil igranja na harmoniki. Bobnov sem se kot popoln samouk lotil sam. Kar dobro sem napredoval in že v osnovni šoli igral pri nekaterih orkestrih.«

Sedaj je tvoja spremljevalka harmonika.

»Doma sem pogosto sedel pri atu Slavku, ki je po štiri ali več ur na dan vadil na harmoniki. Prvih prijemov sem se naučil pri njem, vseh drugih praktičnih in teoretičnih veščin pa me je naučil Toni Iskra. Veliko sem vadil tudi sam in poslušal posnetke Avsenikov. Ata Slavko mi je pogosto svetoval, da pri igranju ne smeš veliko premišljevati, ampak igrati kar ti duša da. Ko sem ga opazoval med igranjem, sem spoznal, da je to res, vendar je bilo vse, kar je naredil, temeljito premišljeno.«

Niso redki, ki pravijo, da si na odru po načinu igranja, po drži, po obnašanju čista kopija Slavka Avsenika.

»Njegov način igranja in stoja na odru mi zelo ustrezata. Moji nastopi so tudi drugače povezani z atom Slavkom in očetom Gregorjem. Ko sem bil vabljen na prve nastope, nisem imel svoje narodne noše. Ker časa ni bilo veliko, mi je oče posodil telovnik in srajco, ata Slavko pa hlače in še nekatere dele narodne noše. Želeli so me postaviti tudi v njegove škornje, vendar so mi bile premajhne. Na srečo jih je imel mojster, ki jih izdeluje, nekaj na zalogi. V takšni noši nastopam še danes.«

Katere so po tvojem mnenju posebnosti Avsenikove glasbe?

»Ta glasba ima dušo in srce in sega od sentimentalnosti do poskočnih ritmov. Odlikujejo jo odlični aranžmaji Vilka Ovsenika, ki je pri tem delu najboljši, in izvrstni glasbeniki. Vsak član je prinesel v ansambel nekaj svojega, svežega. Leo Ponikvar ni bil le mojster ritma, ampak je znal enkratno žvižgati in igrati na orglice. Franc Košir je bil trobentač, ki je dobro pel in imel smisel za humor.«

V tvojem ansamblu ste zbrani mladi glasbeniki. Kako ste se našli?

»Moj prvi ansambel je nastal pred dvema letoma, ko je bil pri nas Avsenikov abonma. Takrat smo se prvič predstavili javnosti, ki nas je sprejela, zato sem delal naprej in preko spleta ter znanstev iskal glasbenike. Počasi je nastajal ansambel. Na vajah nam je občasno svetoval Vilko. Z nami veliko dela mentor kitarist Renato Verlič, ki je vrhunski glasbenik in član našega hišnega ansambla, ki je igral tudi v zadnji sestavi Avsenikov, in oče Gregor. Slavko in Vilko sta za zgoščenko napisala deset novih skladb. Poleg mene so sedaj v ansamblu trobentač Jan Tamše, klarinetist Tomaž Zevnik, basist Sašo Nunar, kitarist Matic Plevel in pevca Tina Debevec in Dejan Zupan.«

Si Slavkov vnuk. To je vplivalo na hiter vzpon na glasbeni sceni.

»Seveda. Občinstvo nas je spoznalo predvsem zaradi atovega jubileja. On je moral igrati od vasi do vasi, da ga je spoznalo tisoč ljudi, mene pa je samo zaradi nastopa na Seniku godcev naenkrat videlo več milijonov gledalcev. Veste, kakšna razlika je to.«

Ata Slavko je navdušen nad tvojim uspehom v Evropi. V pogovoru za Gorenjski glas mi je dejal, da je Evropa očitno čakala novega Avsenika.

»Ja, na njegovo veliko veselje sem prvi v naši družini, ki spet igra harmoniko. Veselim se, da se mi je zgodila ta sreča. Predvsem sem hvaležen atu Slavku in očetu Gregorju ter vsej naši družini, da mi pomagajo na tej poti. Zgledujem se po atu Slavku, ki je bil kljub slavi vedno skromen in prijazen do ljudi. Vem, da za mojo sedanjo slavo nisem zaslužen le sam, ampak tudi drugi.«

V sredo, 23. decembra, boste doma v Begunjah predstavili svojo prvi zgoščenko. To bo pomembna postaja na tvoji življenjski in glasbeni poti. Bo lahko glasba tvoj poklic?

»V sredo bomo pri nas v Begunjah na konferenci za novinarje in nato na koncertu predstavili svojo prvo zgoščenko. Njena nemška verzija je prav zaradi sodelovanja na Seniku godcev že izšla. Želim, da bi glasbeno napredoval in da bi me ljudje spoznali. Zelo sem počaščen, da me primerjajo z atom Slavkom, ki je enkraten in neponovljiv v svetu glasbe, vendar se ne bi rad skrival v njegovi senci. Po končani šoli bom premislil o svoji prihodnosti. Vedno bolj spoznavam, da je glasba lahko moj poklic. Z ansamblom bi radi čim več nastopali in odšli tudi na turneje, vendar imamo vsi obveznosti v šoli.«