Obdobje plešcev (89)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / sobota, 19. december 2009 / 06:00

V študentskih letih sem se v nekem obdobju precej redno dobivala s fanti s spletnega portala v upanju, da morda vmes naletim na pravega. Ugotovila sem, da določen tip moškega srečujem dobesedno v intervalih. Morda bi lahko temu rekla celo fenomen obdobij.

Tako sem doživela tudi obdobje plešcev. Pa nimam nič proti plešastim moškim - da ne bi kdo narobe razumel, imela sem samo to srečo, da sem v slabem tednu naletela na dva, kjer sem videla vse drugo kot pa posameznika. Najprej si nisem znala pojasniti, čemu takšen vtis, potem pa sem ugotovila, da je fanta njuna plešavost tako zelo motila, da se je to videlo celo pri pitju čaja. Namesto da bi razmišljala o njuni barvi oči, lepih in širokih nasmehih, sem bila pozorna le na njune ponavljajoče se gibe, mimiko, način izražanja njunega problema. In kako naj človek nekomu, ki je brez las, čim manj v nebo vpijoče razloži, da mu pristoji gola glava, ali pa nekomu, ki si jih počeše od zadaj naprej, da bi s tem zakril svojo plešo, pojasni ali samo predstavi problem v smislu 'neproblema'?

Zelo občutljiva tema, namreč.

M. je v napol zgrbljenem položaju sedel v svojem avtu in prestrašeno gledal okoli sebe, s katerega konca parkirišča se bom pripeljala. Bilo je nemogoče, da bi ga zgrešila, čeprav ga še nikoli nisem videla. Z avtomobilom sem zapeljala čisto pred njega in mu 'pomežiknila' s sprednjimi lučmi. Fant je sicer gledal naravnost vame, vendar ni reagiral. Poizkusila sem še enkrat. Zdramil se je šele, ko sem stopila iz avta, stopila proti njemu in se nasmehnila.

Večer je minil precej v tišini. Gledala sva vsak v svoj kozarec čaja, dvakrat trikrat poudarila, da je pa res dober, vmes si je nekajkrat z vzdihom in zanimivo kretnjo pospravil lase nazaj v linijo, ker se je vsakič, ko se je sklonil – ja, če se ne bi tolikokrat sklanjal nad mizo in nad skodelico, ko bi skodelico nosil k svojim ustom, sploh ne bi ugotovila, da ima problem s plešavostjo.

Po litru čaja sva se vljudno poslovila.

Tihega večera nisva ponovila.

Z A. pa sem se dobila dva dni kasneje. Zmenila sva se na kavi na sončen popoldan na poti iz službe. Energičen štiridesetletnik z že precej odraslo hčerko, urejenimi odnosi z bivšo in s kapo na glavi.

Sediva na kavi. On s kapo. V avtu – spet s kapo. Gre na WC – s kapo.

Previdno sem ga povprašala, kako je to … z njegovo kapo. Najprej je vprašanje preslišala, potem pa mi je naknadno pojasnil, da je to pač njegov stil.

»Tako kot Okorn, a veš. Tisti režiser. On ima vedno kapo na glavi. Kapa je del njega.«

Že, sem si mislila, samo Okorn, odkar pomnim, nosi kapo s šiltom. Nadaljevala sem v smislu, če bi jo A. vseeno snel. Da ga vsaj vidim. Kakšen je pač … brez kape.

Zardel je in renče odgovoril, da je pač plešast, pa kaj.

Plačal je račun, se poslovil z lažno obljubo, da se morda še kaj slišiva.

To je bila ena najkrajših kav v zgodovini mojih zmenkov …