Držimo skupaj

Dobila sva se v enem izmed lokalov znane igralnice. Tako je bilo spotoma zame in blizu zanj.

Duhovnik in jaz. Ker ni kazal nobenih znakov, da me bo strašil s peklom ali naredil pridigo o modernih materah, ki popoldne služimo kruh, namesto da bi pekle praznične dobrote, mi je bil všeč. No, všeč mi je bil že prej, ker se mi je zdel zelo ljudski. Res je prav takšen. Z dolgimi lasmi bolj spominja na nekoga, ki bo zabrenkal na kitaro kot pa na spovednika, zaupnika, tolažnika. Ob načrtovanju decembrske številke je bil Robi Friškovec prva podoba, ki se je pokazala na straneh, ki jih berete. V množici vseh letošnjih dogodkov enostavno ni bilo nikogar, ki bi takole konec leta postavil piko na i. Leto, ki je za nami, je bilo za večino ljudi težko. Kot da bi prišla streznitev po zabavi, ki je predolgo trajala. Žal mi je za mnoge, ki so izgubili svojo vrednost kot ljudje in kot delavci, ki zase pravijo, da so življenje pustili v tovarnah. Težko njim govorimo o svobodi, v katero nas napeljuje v pogovoru Robi. Kajti svoboda se najprej zgodi v glavi. Če tam kraljuje strah, za svobodo ni prostora. Če te doma čaka prazen hladilnik, mrzla soba in kup neplačanih računov, bi moral biti čarovnik, da bi ostal optimist. Počutiš se ujetega, ogoljufanega in starega. Svoboda je za mnoge samo še pojem iz starih parol. Pa vendarle. Mar ni človek najbolj majhen v svoji stiski in največji, ko pride iz nje. Če pride. Vedno se lahko odločimo. Tega nam nihče ne more vzeti. Le odgovornost je večja, veliko večja, kot če samo pokažemo na krivce naših težav. Otroci nas gledajo. Če ne zaradi drugega, bi se morali v svojih odločitvah potruditi vsaj zaradi njih. Sicer samo vzgajamo naslednje rodove, ki bodo svoja življenja dali v roke ljudem, ki jim bo mar samo njihov dobiček. Tako bodo otroci delavcev, ki so danes izgubili sanje, nekega dne stopali skozi ista vrata kot njihovi starši. In ko se bodo v neki drugi recesiji vrata tovarne za njimi spet zaprla, bo zgodba še bolj žalostna. Nihče si ne želi tega. Čeprav bo letošnjega leta kmalu konec, bodo lekcije ostale, takšne in drugačne, za ene in za druge. V vsaki bedi se pokaže dobrota in v človeku je upanje zadnje, ki umre. Tako vsaj pravijo v filmih. Vendar so mnogi letos obupali in bolj životarijo, kot živijo. Kaj naj človek poreče njim? Duhovnik Robi mi ni povedal, kako pomaga revnim. To sem izvedela drugje. On kar da. Ne sprašuje veliko, kar lahko podari, pač podari. Kako preprosto. Dajmo, kar lahko damo. Ne preračunavajmo, samo dajmo. Nasmeh, objem, čas, pozornost in evro, ki ga nekdo bolj potrebuje kot mi. In ne sodimo, dokler ne obujemo čevljev vseh tistih, ki imajo strgane. Držimo skupaj. Vztrajajmo. Bodimo ljudje.