Delo v gozdu je moja služba

V kranjski območni enoti zavoda za gozdove so letos za najbolj skrbnega gospodarja gozda izbrali Miloša Benedika z Lavtarskega Vrha. "Lahko je biti skrben gospodar, če dobro urejen gozd že podeduješ," je skromen Miloš.

Lavtarski Vrh – Ko smo bili v petek že malo pred osmo uro zjutraj na Luskovčevi kmetiji, kjer gospodari Miloš Benedik, je bila v dolini še precej gosta megla. Da meglo običajno »gledajo dol«, sicer ni edina prednost hribovskega življenja na 730 tridesetih metrih nadmorske višine, a prav veliko jih poleg miru in neskončnega pogleda ni; življenje tod je trše, kmetovanje še posebej. Kmetija obsega enajst hektarjev travnikov in triindvajset hektarjev gozda. Resda so parcele kar precej velike in večinoma v bližini doma, a so vse v strmini, ponekod naklon tudi presega petdeset stopinj. Rotacijske kosilnice nimajo, ker je ne potrebujejo, marsikaj lahko postorijo z BCS-ko, a vsaj hektar najbolj strmega travnika morajo pokositi na roke. Tako kot nekdaj začnejo zgodaj zjutraj – takrat se išče dan in takrat kose dobro režejo. Tudi spravilo je še precej ročno, travo »povalijo« do poti, tam jo poberejo z nakladalko. Z malimi agromelioracijami so si izboljšali razmere za strojno delo, a brez ročnega dela ne bi mogli preprečiti zaraščanja kmetijskih zemljišč. Miloš, žena Veronika, ki dela v zasebnem podjetju na Meji, njuna otroka – dijak Dejan in osnovnošolec Sašo ter Miloševa mama Ivanka so takšnega dela že vajeni …

V hlevu imajo dvanajst repov, redijo krave in bike in so na območju od Pševega do Lavtarskega Vrha le ena od treh kmetij, ki še oddajajo mleko. Kmetujejo ekološko, brez gnojenja z mineralnimi gnojili in dodajanja močnih krmil, vendar tega statusa formalno nimajo. Pogoj za to bi bila paša, vendar bi jim živina na strmih pašnikih povzročala preveč škode.

Glavna dejavnost in tudi najpomembnejši vir dohodka na kmetiji je gozd. Letni etat znaša od sto do 120 kubičnih metrov. »Sekamo manj, kot bi lahko, in predvsem slabši les,« pravi Miloš in poudarja, da so v gozdu še vidne posledice žledoloma iz leta 1985, ki jim je polomil 1300 kub. metrov drevja. Takrat je bilo grozno, na nekaterih parcelah je bilo videti tako, kot bi peljal valjar. Prizadete površine so pogozdili, zdaj je tam mlad sestoj, ki zahteva veliko nege. »Nega nam vzame celo več časa kot posek in spravilo, a to je delo na dolgi rok, za prihodnji rod,« pravi in dodaja, da ni tako lahko vzgojiti kakovostnega lesa. Za to je treba imeti občutek, izkušnje, znanje …

Miloš si je osnovno znanje pridobil na kmetijski šoli v Kranju, na tečaju na srednji gozdarski in lesarski šoli v Postojni ter v okviru izobraževanja, ki ga organizira zavod za gozdove. Tudi izkušenj si je v dolgoletni gozdarski praksi nabral že precej. Veliko se je naučil pri zdaj že pokojnem očetu, ki je skrbno gospodaril z gozdom. Šestnajst let je delal v zasebnem gozdarskem podjetju, potlej je v okviru dopolnilne dejavnosti kmetije registriral posek in spravilo lesa. Dela ima dovolj, les seka in spravlja predvsem po Selški in Poljanski dolini. Za delo v gozdu se je dobro opremil, ima gozdarski traktor in vitel s polietilensko vrvjo, ki je lažja in varnejša od jeklene. Doslej na državnih razpisih za gozdarsko mehanizacijo ni kandidiral, morda bo v prihodnje, saj načrtuje nakup novega gozdarskega traktorja, kar je velika investicija, vredna od 50 do 60 tisoč evrov.

Miloš za razliko od nekaterih, ki ne vedo niti za svoje gozdne parcele kaj šele za meje, dobro pozna svojo posest, pa še katero drugo tudi. Gozdove redno pregleduje in hitro opazi, če se pojavi kakšna »lubadarka«. Na gozdnih poteh sproti čisti cevi in kanale, tako je tudi škoda ob neurjih manjša. Dobro sodeluje z gozdarji iz zavoda za gozdove, je član Društva lastnikov gozdov Gorenjske in se razume tudi z lovci. Divjad ne povzroča velike škode, na kmetijskih zemljiščih je še največ divji prašiči, v gozdu pa jelenjad, ki najraje lupi tanka drevesca. Obiskovalcev v gozdu je vse več, zlasti v času nabiranja gob in borovnic je obisk včasih že moteč in tudi škodljiv za sestoje.