Svoboda je možnost odločanja

"Želja po svobodi je krik, je nekaj več. To, kar največkrat sam doživljam, ko se pogovarjamo o odnosu starši - mladostnik ali družba - mladostnik, je problem, da mladostniki niso slišani."

Robert Friškovec je zaporniški duhovnik. Njegovo delo je povezano z ljudmi, ki nastopajo v zgodbah o kršenju zakona. Dela s storilci kaznivih dejanj, z žrtvami, z družinami, z mladimi … Je sogovornik, ki se ne trudi delati vtisa, ampak samo je, kar je. Njegove besede so bolj razmišljanje kot nasveti in mogoče se bodo dotaknile koga izmed ljudi, ki so obtičali v svojih malih, namišljenih zaporih.

Kaj so vam dali starši in vam še danes koristi?

»Dali so mi vztrajnost. Naučil sem se, da ni vse vedno lepo in znam preživeti tudi s težkimi trenutki. Pomembno je, da tudi takrat vztrajaš in greš naprej.«

Kako pa bi naučili otroke vztrajnosti?

»Predvsem s svojim zgledom. Pri nas v družini ni bilo veliko besed, mama je bila vztrajna ženska. Tudi takrat, ko je bilo že vse slabo, je ona še kar vztrajala in šla naprej.«

Ali ste od mame dobili tudi ta pozitiven način razmišljanja, ki ga imate?

»To je prišlo kasneje, na začetku srednje šole, ko sem iskal samega sebe. Takrat sem ugotovil, da ne moreš spremeniti drugih, ampak lahko spreminjaš samo samega sebe. Tako se preprosto nehaš obremenjevati s tem, kdo je kriv za tvojo srečo ali nesrečo. Obdobje mladostništva je bilo pri meni obdobje iskanja, spoznavanja Boga, vere, duhovnosti in to mi je dalo širino tega pozitivnega pogleda.«

Ljudje pogosto krivijo svoje starše, češ česa jim niso dali ali so dali za popotnico?

»Ja, ljudje vedno iščemo grešnega kozla, ker nekdo mora biti kriv za našo situacijo. V resnici se vedno sami odločamo, vendar je lažje imeti nekoga, na katerega preložimo odgovornost. Morda je to eden izmed vzorcev, ki se jih ljudje raje oklepajo, kot pa da bi prisluhnili sebi za srečo in se srečali sami s sabo. Lahko bi se vprašali, »kako pa lahko sam prispevam k temu trenutku, ki ga imam tukaj in sedaj.«

Ali potem sploh lahko potegnemo kakšno vzporednico s tem, da so ljudje v zaporih tam tudi zato, ker kot otroci in mladostniki niso bili deležni ustrezne vzgoje?

»Vsakemu človeku se lahko nekje zalomi, zato ne ločujem ljudi v zaporih kot problematičnih ljudi in zunanjega sveta. Vsak je imel na svoj način drugačno otroštvo, tudi s problemi. Bistvo je v tem, ali smo se pripravljeni soočiti s tem, kar je bilo in kar imamo, in iti naprej. Vprašanje je, ali bom svoje breme nosil kot breme ali ga bom vzel kot izziv in iz tega naredil nekaj boljšega. Ljudje pridejo v zapor iz različnih razlogov. Nekaterim se stvari res zgodijo, drugi so šli po poti, ki jih je peljala tja, ker so se ukvarjali s stvarmi, ki so bile kaznive. Veliko je takšnih, ki so tam zaradi iskanja ljubljenosti, sprejetosti – ali je kje nekdo, ki me ima rad. Ljudje se prav zaradi tega začnejo ukvarjati z drogo, iščejo navidezni svet, postanejo odvisni. Odvisnosti je veliko tudi izven zaporov. Zato so zapori ogledalo družbe. Zapornike srečujem tudi zunaj zaporov, vidim jih povsod. Ne zavedamo se, kako tanka je črta med nami in »njimi« (ljudmi v zaporu). Večji problem je naša notranja zaprtost kot pa tiste štiri stene.«

Kaj vam pomeni svoboda?

»Svoboda ne pomeni, da ni omejitev, ampak pomeni možnost odločanja. Da se jaz odločim, ali bom peljal z avtom 140 ali 80 kilometrov na uro. Ljudje si velikokrat predstavljajo, da je svoboda to, da lahko počnejo, kar hočejo, da ni več neke vrednosti. Jaz se odločam znotraj tega sistema, rad si postavljam meje s svojimi odločitvami in to je zame svoboda.«

Kako bi lahko svobodo, ki si jo želijo mladostniki, združili z njihovo odgovornostjo?

»Želja po svobodi je krik, je nekaj več. To, kar največkrat sam doživljam, ko se pogovarjamo o odnosu starši – mladostnik ali družba – mladostnik, je problem, da mladostniki niso slišani. Vsa vedenja mladostnikov imajo neko ozadje. Odrasli se počutimo nemočne, ko se moramo pogovarjati z mladostnikom, ki nam nekaj sporoča, kaže s svojim vedenjem jezo, ljubosumje, … loputa z vrati. Zelo smo usmerjeni v sistem korenček – palica. Če boš priden, ti dam to in to … če ne boš priden, boš že videl … imamo zelo moralističen pristop. Potrebno se je pogovarjati in otrok se mora počutiti slišanega in sprejetega. Mladim bi morali bolj stati ob strani in jim prisluhniti. Nas pa enostavno ni.«

Kako bi v tem svetu materialnih dobrin otrokom pokazali pravo pot med »biti« in »imeti«?

»Ali res otrokom pokažemo, kaj pomeni »biti«, ali jim ne kažemo ves čas, kaj pomeni »imeti«? Poglejmo praznike, ki prihajajo. Kaj pomeni »biti skupaj«? Mi se obnašamo »imeti skupaj« – kaj bomo pojedli, popili, katere filme bomo pogledali … Manjka nam vrednosti »biti skupaj«.

Tega se lahko naučimo. Ko delam s skupinami različnih ljudi, včasih vprašam, kdo je kdo. Ljudje naštevajo vse mogoče nazive, kaj imajo doma, malokdo reče, »jaz sem pa človek«. To metodo sem srečal med Indijanci in njihov vodja nas je treniral, da smo prišli do spoznanja, da je najpomembnejše biti človek. Tudi biti skupaj, kar je pogosto težko, kajti v težkih trenutkih kar pobegnemo vsak v svoj kot. Učimo se »biti«. S tem se seveda lažje srečamo, če imamo manj materialnih dobrin. Vendar je prav zato umetnost, da se učimo »biti« ob vsem, kar imamo. Ali te stvari, ki jih imam, služijo ljudem okrog mene, ali jih imam za svojo last?

Nihče me ne bo vprašal, kakšen avto sem imel, ampak koliko ljudi sem pripeljal. Nihče me ne bo vprašal, kakšna oblačila sem imel, ampak komu sem dal toplo zavetje. Nihče me ne bo vprašal, kakšno oceno sem dobil iz diplome, ampak koliko ljudem sem pomagal s svojim znanjem.«

Če bi imeli svojo družino, kako bi preživeli praznike?

»Predvsem za mizo, pa ne zato, da bi jedli, ampak da bi bili skupaj, miza je zame povezovalni element.«

Za konec pa še praznično sporočilo za naše bralce:

»Želim vam, da se učite biti skupaj, da drug v drugem odkrivate vsebino, ki jo vsak nosi, to, kar človek je, ne pa, kar ima.«