Pravična meja v Istri

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. december 2009 / 06:00

Ali veste, kdaj in kje se je zgodil izvirni greh, po katerem je meja med Slovenijo in Hrvaško tam, kjer je, in nepravična do Slovenije? Februarja 1944 na Maliji nad Izolo.

»V drugi svetovni vojni je Slovenija prvič dejansko uresničevala idejo o državi (celo o Združeni Sloveniji), a njen pravi čas je prišel nekaj desetletij kasneje. Prav tako je Hrvaška uresničevala sen o svoji državi in o Veliki Hrvaški. In tako je začela v partizanskih akcijah proti koncu vojne, s svojo ekspanzivno naravo, izvajati operacije tudi na ozemlju Slovenske Istre, kar je povzročalo velike konfliktne nesporazume. Da bi bilo tako stanje preseženo, sta se vodstvi slovenskih in hrvaških partizanov na tem območju februarja 1944 srečali na Maliji nad Izolo in dosegli sporazum, da naj bo reka Dragonja vojaško operativna meja med njimi. To ni bila ne dejanska, ne v bodoče predvidena meja med Slovenijo in Hrvaško, ampak takrat le, zaradi naravne pregrade, najprimernejša operativna vojaška ločnica. Vendar, Dragonja, ki je bila pri Hrvatih že prej načrtovana za republiško mejo, se je poslej, s hrvaškimi intenzivnimi prizadevanji, kot takšna učinkovito utrjevala ob nezadostnih slovenskih stališčih, predvsem zaradi prisvojene iluzije, da bo Jugoslavija država brez notranjih meja. Tako se je začel uresničevati teritorialni ekspanzionizem v Istri.« Tako Frane Goljevšček v delu, ki ga je izdala gorenjska založba Turistika na Golniku: Velika knjiga o pravični meji v Istri. Vzemite jo v roke in preberite, da boste bolje razumeli, za kaj pravzaprav gre v slovensko-hrvaškem mejnem sporu in kje bi morala biti pravična meja med obema državama.

Slovenski in hrvaški partizani so se torej na Maliji dogovorili za začasno vojaško operativno razmejitev ob Dragonji, ta pa je pozneje postala republiška meja, čeprav to ne bi smela biti. Katastrski občini Kaštel in Savudrija sta namreč pred uvedbo povojne slovensko-hrvaške meje zmeraj spadali v občino Piran! Na pomen tega dejstva opozarja Petra Vencelj v besedilu na zadnji strani ovitka. »Izpostaviti velja osnovno izhodišče – t. i. Londonski memorandum iz leta 1954, še danes mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Le-ta izrecno zahteva, da 'se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike NE smejo spreminjati'. Ob razglasitvi memoranduma so bile veljavne meje občin v Istri še vedno tiste, ki jih je regularno postavila avstro-ogrska monarhija in do danes niso bile uradno preklicane. K občini Piran sta vedno spadali katastrski občini Kaštel in Savudrija. Celovita občina Piran je zgodovinsko in pravno utemeljena. S tem tudi odgovor vprašanja dostopa na odprto morje.« Mednarodna arbitraža, za katero sta se sporazumela Pahor in Kosorjeva, mora torej – če bo sodila po pravici – piranski občini vrniti njeni katastrski občini Kaštel in Savudrija in s tem bo samo po sebi odpadlo tudi vprašanje meje v piranskem zalivu in dostopa na odprto morje.

Davorin Ferligoj, ki je bil v letih od 1955-65 piranski župan, je leta 2000 pri notarki izjavil, da je v letu 1957 prišla k njemu delegacija 50-60 prebivalcev Savudrije s pisno prošnjo, da se njihovo območje vključi nazaj v občino Piran. Dokument bi moral biti po Ferligojevi izjavi shranjen v občinskem arhivu, vendar sedanja občinska uprava to zanika, verjetno so ga »založili«. Goljevščkov pripis: »Predsednik Ferligoj je z omenjenim dokumentom dvakrat pristopil do Edvarda Kardelja z namenom, da bi se krivična razmejitev popravila, vendar ga je le-ta grobo zavrnil z očitkom, da ruši enotnost med narodi Jugoslavije, v kateri bodo notranje meje v doglednem času odpravljene.« Saj so res skorajda bile, a 25. junija 1991 je republiška meja čez noč postala meja med državama. In prav ta naj bi bila izhodišče za arbitražni sporazum. Kar pa ni pravično. Izhodišče bi morale biti meje občine Piran, ki so veljale še v času Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), se pravi v letih 1947-54. Izhodišče je torej treba premakniti nazaj v leto 1954 oziroma v Londonski memorandum iz tistega leta, ki še vedno velja. Goljevščkovo knjigo bi morali prebrati vsi oziroma vsaj tisti, ki se danes ukvarjajo s to zadevo. Navaja namreč dokumente in vire ter komentarje le-teh, ki širši (in morda tudi strokovni?) javnosti doslej niso bili poznani. In ne nazadnje: Velika knjiga o pravični meji v Istri je izšla na Gorenjskem! Hvala Matjažu Chvatalu in njegovi založbi.