Veliki stanovalec te opazuje

Imam to srečo, da nisem stara. Pravzaprav sem še zelo mlada, sploh za invalida. Vendar življenje piše svojo zgodbo. Postavijo ti diagnozo in prva misel je, da boš v nadlego družini, družbi. Ali je sploh še smisel, da si … Ampak se sprijazniš, ugotoviš, da si še lahko koristen, in se zato trudiš.

Meni osebno veliko pomeni, da se še lahko vsak dan pripeljem v Kranj na svoje delovno mesto, ki ga zdaj verjetno še bolj cenim. V službi so mi omogočili parkiranje na njihovem parkirnem prostoru, za kar sem jim neizmerno hvaležna. Vendar se je zgodilo, da je bilo parkirno mesto zaradi gradbenih del zasedeno. Ni bilo kaj in spet sem se podala v boj za prostor, kjer bi parkirala svoj avto. Upravičena sem do parkirne karte za invalide in ker je bilo mesto, namenjeno invalidom, prosto, sem parkirala tam. Na vidno mesto sem postavila SVOJO parkirno karto.

 

Ampak, to ni dovolj … Po končanem delavniku sem odšla na parkirni prostor in ko sem vstopala v avto, me je gospod z balkona v bližini parkirišča prav »prijazno« opozoril, da sem parkirno karto obrnila narobe, ker se ne vidi fotografije (?), da se je komunalni redar že sprehodil mimo in da bodo na naši upravni enoti preverili, čigavo parkirno karto imam. Upam, da res …

 

Ne vem, mene je gospod s svojim dejanjem prizadel. Nič nisem naredila narobe, pa sem bila po svoje kaznovana. Nimam namena parkirati na »njihovem« parkirnem mestu, ampak, če drugje ne bo prostora, se bom pa spet pojavila tam v upanju, da ne bom spet deležna kakšne primitivne, kaznovalne metode stanovalcev, ki jo ti na tem območju prav radi uporabijo.

 

Pri vsej stvari pa me tolaži to, da sem glede na reakcije stanovalcev za invalida še kar dobro videti …

 

(naslov v uredništvu)