Da nam ne odpelje zadnji vlak

Čeprav Slovenci veljamo za okoljsko zelo ozaveščene Evropejce, pa naša konkretna dejanja pogosto kažejo drugače, meni minister za okolje Karl Erjavec, naš gorenjski rojak iz Naklega.

Na čelu ministrstva za okolje in prostor ste leto dni, kakšne težave opažate?

»To področje je občutljivo, saj je v družbi vselej treba iskati pravo ravnovesje med razvojem in varovanjem okolja. Slovenci na načelni ravni podpiramo naravo in varstvo okolja, tudi zadnje meritve Evrobarometra kažejo, da smo do teh problemov v Evropski uniji med najbolj ozaveščenimi državami. Toda v konkretnih situacijah to ne drži vselej. Tako denimo ne bomo mogli uresničiti zavez iz kjotskega protokola glede manjših izpustov toplogrednih plinov zaradi velikega onesnaženja iz prometnega sektorja. Razlog ni le povečan tovorni promet, pač pa je tudi osebni, o čemer pričajo številke, da ima Slovenija nekaj več kot milijon osebnih vozil na dva milijona prebivalstva, kar kaže, kako zelo smo navezani na jeklene konjičke. Področje okolja in prostora pa je v Sloveniji precej zanemarjeno zlasti pri ravnanju z odpadki. V Sloveniji denimo še vedno 85 odstotkov komunalnih odpadkov zgolj odlagamo, s čimer sodimo na rep članic EU. Čeprav smo imeli ustrezne uredbe že leta 2001, pa lahko ugotovimo, da do danes ni bilo veliko storjenega. Odkar smo člani EU, pa nas njene direktive prisiljujejo k ureditvi teh problemov. Pri ravnanju z odpadki so direktive zelo stroge in letos poleti so se vsi bali, kaj nam bo prinesel 16. julij, ali se nam bo zgodil Neapelj, glede na to, da bodo lahko delovala samo še odlagališča, ki imajo posebna okoljevarstvena dovoljenja. Pri izgradnji regijskih centrov za odpadke se ponekod župani še vedno ne zmorejo dogovoriti o tem, kje naj bodo ti centri. Toda če centri ne bodo zgrajeni, ne bo več mogoče odlagati odpadkov. Letos smo zaprli več kot 40 odlagališč, ki ne izpolnjujejo okoljevarstvenih pogojev. To pomeni, da bodo morale občine, ki tega ne bodo imele urejenega, svoje komunalne odpadke voziti v tiste dele Slovenije, kjer imajo to urejeno, kar pa pomeni višjo ceno za uporabnike. To je pritisk, ki se izvaja na lokalne skupnosti, da bodo začele resno pristopati k reševanju tega problema. Poleg tega je tu še finančna perspektiva Evropske unije za obdobje 2007–2013, ki ravno za te projekte namenja 200 milijonov evrov. Če razpoložljivega denarja ne bomo porabili do 2013, bo ostal v Bruslju in bojim se, da v tem primeru nikdar ne bo možnosti, da bi centre za ravnanje z odpadki zgradili na poceni način. Po Sloveniji, kjer se tega zavedajo, sedaj te aktivnosti pospešeno tečejo.«

Kako pa je na Gorenjskem, kjer imajo župani prav tako težave pri dogovarjanju o skupnem centru za odpadke?

»Župani na Gorenjskem se prav tako zavedajo, da bo kmalu odpeljal zadnji vlak in da bo treba določiti lokacijo centra za ravnanje z odpadki, pripraviti vse projekte in dokumentacijo, ki bo zrela za to, da bo Evropska komisija odobrila sredstva za izgradnjo centrov. V drugi polovici tega leta te aktivnosti pospešeno potekajo. Na ministrstvu za okolje bo še ta mesec sestanek s predstavniki gorenjskih občin, kjer bomo še enkrat preverili, kako župani gledajo na ta problem in kako bi uskladili lokacijo, o kateri sicer odloča lokalna skupnost.«

V igri sta dve, Mala Mežakla in Polica …

»Zaenkrat je dogovorjena lokacija Mala Mežakla, kjer so prostorski plani urejeni in je vse pripravljeno za projekt odlagališča odpadkov, medtem ko naj bi bila mehanska obdelava odpadkov na predlog občine Kranj na Polici. Slednji nasprotujejo v Naklem. Tudi osebno kot prebivalec Naklega menim, da lokacija ni dobra in da bi bilo zaradi manjših transportnih stroškov primerneje, da imamo vse na eni lokaciji. K takšni rešitvi se nagiba tudi večina gorenjskih županov. Polica je problematična tudi zato, ker so tam močne civilne iniciative in se bojim, da ne bo mogoče izpeljati vseh potrebnih postopkov, v katerih ima javnost po arhurški konvenciji pravico sodelovanja. Prepričan sem, da bi tu prišlo do uporabe pravnih sredstev in da bi zamudili nekaj let, preden bi na tej lokaciji lahko kaj naredili. V prihodnjem letu moramo priti do odločbe Bruslja za pridobitev evropskih sredstev in do gradbenega dovoljenja, da se začnejo projekti čim prej izvajati, sicer bo prej prišlo leto 2013 in evropskih sredstev ne bo. Če Gorenjska zaradi tega ne bo dobila lastnega regijskega centra za ravnanje z odpadki, se bodo odpadki vozili drugam in Gorenjce bo to stalo dražje kot odlaganje v lastnem centru. Odločitev bo sprejel CERO Gorenjske, se pravi gorenjski župani. Upam, da bodo o tej dolgoročni rešitvi dobro premislili in odločili tako, da se bo čim prej pripravilo vse potrebno za pridobitev bruseljske odločbe in da bo čim prej prišlo do realizacije projekta. Mislim, da bi bilo prav, da bi imela Gorenjka regijski center in da bi se priključila še kaka občina zunaj Gorenjske.«

Kako Gorenjski koristi dejstvo, da ima ministra za okolje in prostor?

»Gorenjski lahko vedno koristi, če ima svojega človeka v vladi. Še bolje bi bilo, ko bi imela več ministrov. In dobro je tudi, da ima poslance, ki kljub temu, da imajo širše poslanstvo, skrbijo tudi za interes regije. Še bolje bi bilo, ko bi bili ti tako povezani in enotni, kot so denimo pomurski ali štajerski, ko se zavzemajo za določene projekte. Nerad rečem, a so bolj uspešni kot gorenjski, ki ne znajo stopiti skupaj, ko bi morali podpreti skupne projekte in so nekoliko zaprti za občinskimi mejami. Tu se čuti, da nam manjkajo pokrajine, zlasti pri projektih, ki sežejo čez občinske meje.«

Nedavno je vaše ministrstvo sprejelo spremembe v ceniku dimnikarskih storitev. Ali s tem dokončno rešujete nezadovoljstvo, ki ga povzroča ureditev te javne službe?

»Ob tej problematiki smo nezadovoljni vsi, od uporabnikov storitev do (zlasti manjših) dimnikarjev in tudi ministrstvo za okolje in prostor. O tej temi sem v dveh letih prejel več kot šest tisoč pismenih pritožb, vsak dan pa še številne pritožbe po telefonu, kar kaže, da področje ni dobro urejeno. Ureditev iz leta 2004 določa, da imajo dimnikarji koncesije, te so za dobo osem let, zato jih ne moremo kar prekiniti ali na novo urediti. Zato smo ustanovili mešano komisijo (sestavljena je iz predstavnikov ministrstva, civilne iniciative, obrtne in gospodarske zbornice ter strojne stroke), ki pa ni prišla do rešitve, zato je bilo treba ukrepati. Nedavno sprejeti kratkoročni ukrepi prinašajo spremembo cenika (cene so bile tudi največkrat predmet pritožb), saj cenik iz leta 2007 ni opredelil trajanja storitev in cene zanje, ampak je določil le maksimalne cene, dimnikarji pa so vsako storitev tudi maksimalno zaračunali. Z novim cenikom pa smo opredelili povprečen čas za posamezno storitev in določili ceno, hkrati pa predpisali, da dimnikar potrebuje tudi delovni nalog. Ukrep bo dosegel, da se bodo dimnikarske storitve pocenile za deset odstotkov, ob tem pa bo dejansko plačano le izvedeno delo. Dolgoročni ukrepi pa morajo iti v smer povečanega nadzora, znova se bo odprla tudi razprava, ali je koncesionarski način opravljanja javne dimnikarske službe ustrezen. Reakcija dimnikarske službe na naše ukrepe je zelo močna, pisali so tudi predsedniku vlade in navajajo, da bodo zaradi njih ob zaslužek in bodo morali podjetja celo zapreti. Dogovorili smo se za sestanek z dimnikarsko sekcijo na gospodarski zbornici po novem letu, kjer bodo imeli priložnost razgrniti svoje argumente. Vesel sem, da se začenja dialog, ki ga prej ni bilo. Kar zadeva civilno iniciativo, ki jo vodi gospod Tone Kristan iz Kranja, pa menim, da še vedno ne bodo zadovoljni. Zagovarjajo namreč rešitev, da bi morala stranka sama odločati o tem, kdaj poklicati dimnikarja in katerega. Dimnikarska služba je javna služba, ki s svojim delom zagotavlja tudi požarno varnost, zato menim, da je ne moremo povsem liberalizirati.«

Evropski komisar za okolje je nedavno postal naš gorenjski rojak Janez Potočnik. Kaj to lahko pomeni za Slovenijo?

»To je veliko priznanje za Slovenijo. Področje okolja je v Evropski uniji zelo pomembno, tu se dogajajo številni zakonodajni postopki, nešteto direktiv se sprejema, to področje ima na voljo tudi znatna finančna sredstva. Za Slovenijo je dobro, da je Janez Potočnik postal komisar za okolje, zlasti ker bomo nekatere okoljske načrte lažje izpeljali in se pridružili okoljsko razvitejšim članicam EU. Sloveniji do tega zelo malo manjka, odnos do okolja moramo izboljšati zlasti glede ravnanja z odpadki in glede prometa. Upam, da bova s komisarjem Potočnikom, prav tako Gorenjcem, s katerim sva skoraj hkrati hodila na kranjsko gimnazijo, vzpostavila dobro sodelovanje. Res pa ga na tem področju čaka velik problem, s katerim se tudi sam srečujem, to pa so plinski terminali v Tržaškem zalivu in v Žavljah, ki imajo velik čezmejni vpliv. Po vsej verjetnosti bomo o tem vložili tožbo na evropsko sodišče, pred tem pa bomo sprožili predhodni postopek pred Evropsko komisijo. Komisar Potočnik bo moral sicer delovati v skladu s predpisi in z zakonodajo, vendar je dejstvo, da je doma iz Slovenije, tudi zelo pomemben dejavnik.«